PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

PO POTI KRALJA SAŠKEGA, 21.07.2013

Zgodnje nedeljsko vstajanje je kazalo klavrno podobo.  Ko sem pogledala skozi vrata je zunaj po manjši nočni nevihti še vedno deževalo in zalivalo presušeno pokrajino. Pravo, kar se mi je porajalo v glavi, je bilo vprašanje: Pa zakaj prav danes, ko bi tako rada peljala naše planince v kraljestvo Zahodnih Julijskih Alp? Tja, kjer je tako rad zahajal tudi veliki mož naših gora Tine Mihelič. Tja pod Visoko belo špico, ki velja za  alpiniste pravi raj za plezanje.  Še nektar sem na internetu pregledala vse možne napovedi za vreme za predel, kamor smo namenjeni a tudi ta ni bila najbolj spodbudna. Kljub temu smo se odpravili proti Čiginju, kjer smo bili dogovorjeni, da se nam pridružita še dva udeleženca iz Nove Gorice. Ko sta mi potrdila svojo udeležbo, se je tudi v meni premaknilo, da gremo naprej proti Prdelu in bo kar bo. V glavi se mi je motala rezervna opcija, kam naj jih peljem, če le ne bo prenehalo deževati, saj razpisana pot nikakor ni primerna v takih razmerah. Ko sem tako premišljevala, takoj še opazila nisem, da bolj ko se približujemo Predelu, lepše postaja vreme. Ob Rabeljskem jezeru so se nam tako že občasno prikazovali vrhovi Jerebice in Visoke bele špice. Takoj mi je bilo jasno, da tu ni bilo toliko dežja, kot v naših krajih. Hitro smo se pripravili in stopili po dolini Belega potoka proti bivaku Brunner, saj so bile po vremenski karti napovedane padavine kmalu popoldan in do takrat je potrebno izpeljati naj zahtevnejši del poti, da si ne bomo po nepotrebnem nakopali težav.  A glej ga vraga, ko pridemo do bivaka je pred nami napis in tabla, da je pot zaprta. Že v predhodnem opisu poti sem omenila, da glede na območje, kje pot poteka, velikokrat pot zaprejo, ker jo vremenske neprilike podrejo. Takoj se odločimo, da gremo naprej po dolini proti bivaku Gorizia, tam pa bo padla konča odločitev. Glede na skupino, ki smo bili in glede na to, da sem jim ob prijavi naročila naj za vsak slučaj s seboj vzamejo še opremo za samovarovanje, mi ni bilo potrebno veliko premišljevati, da jih peljem čez Male bele špice po poti stoletnice. Upala sem le, da ta pot ni poškodovana. Ko smo grizli kolena po melišču proti sedlu,  kjer je vstop na zavarovano  pot, se je v naših srcih porajalo
veselje, da bomo telovadili po špicah, ki ponujajo lepe razglede na Kaninsko pogorje, Jerebico, na drugi strani pa se odpre amfiteater, ki ga zapirajo Visoka bela špica, Visoka polica, Lepa glava, Mala in Velika lojtrca in zaključi se s Trbiško Krniško špico. Vreme nam je bilo kot naročeno, megle in oblake je posušilo sonce. Pred vstopom se nam je sreča po vseh peripetijah še enkrat nasmehnila, saj smo se srečali z gornikom, ki je pot opravil iz nasprotne smeri in nam potrdil, da pot brezhibna.  Kar posmejalo se mi je, saj sem imela tudi sama že dlje časa v planu, da to pot ponovno prehodim. Kar prehitro smo pretelovadili špice in že smo se znašli v izstopnem rovu, ki se zaključuje z naravno polico, ki pripelje na Krniško škrbino. Za nami je bil najtežji del poti in pri koči Corsi smo si z veseljem privoščili daljši počitek in uživanje na toplem soncu. Za zaključek pa smo se podali še po  gornjem delu poti kralja Saškega, ki pa je bila normalno prehodna. Še nekajkrat smo potelovadili ob jeklenicah in uživali ob tolmunčkih kristalno čiste vode, ki priteče iz ostenja, ki smo ga prečili in že smo bili v prijetnem hladu gozdov, ki se dvigajo nad dolino. Na obrazih je bilo kljub utrujenosti čutiti veselje in zadovoljstvo, da nam je po tako deževnem jutru uspelo izpeljati tak nepozaben izlet.

Tekst: DArinka Gabewrščik
Fotografije je prispevala: Darinka Gaberščik