PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

MONTE COGLIANS/HOHE WARTE, 2780 m (Karnijske Alpe, Italija) Ferata »Weg der 26er« - 18. avgust 2013

Monte Coglians/Hohe Warte (2780 m) je najvišji vrh Karnijskih Alp, na meji med Italijo in Avstrijo. Vključen je v Pot prijateljstva, ki zajema po 10 oz. po novejši različici po 20 vrhov iz Avstrije, Italije in Slovenije.
Tokrat je bil razpisan vzpon po najzahtevnejši zavarovani plezalni smeri, imenovani »Weg der 26er«, v spomin na 26. avstrijski bataljon gorskih lovcev. Izbrana smer je ocenjena kot izjemno zahtevna in je tudi najtežja v Karnijskih Alpah. Zato ni čudno, da se je na ta izlet prijavilo le nekaj članov društva, zapriseženih ljubiteljev zahtevnih zavarovanih plezalnih poti (dan prej, v soboto, se je na nezahtevni Klomnock odpravilo kar 55 članic in članov društva).    

Vožnja: Ljubljana-Trbiž-Tolmezzo-Villa Santina-Ovaro-Forni Avoltri-Sigilletto-Collina-Rifugio Tolazzi, je trajala 3 ure. Vas Collina je bila praznično okrašena, saj je na ta dan potekal štafetni tek treh planinskih koč. Parkirišče (1350 m) se je polnilo z udeleženci štafete in drugimi planinci. Naša peterica se je ob pol osmih odpravila po poti 144 do koče Lambertenghi pod prelazom Passo Volaia, kjer so imeli tekači prvo menjavo. Le nekaj korakov nad kočo smo na drugi strani sedla zagledali jezerce Wolayer See, v katerem se je ogledovala avstrijska koča Eduard Pichl Hutte. Ob desnem bregu jezerca smo se začeli po poti 403 dvigati proti prelazu Valentin Torl pod ostenje Hohe Warte, kjer je vstop v ferato »Weg der 26er« - oznaka 427-1. Pri snežišču se je pripravljala skupina za vstop v steno. Namestili smo si čelade, plezalne pasove in komplete za samovarovanje ter se kmalu podali za njimi. Navpični vstop v steno brez oprimkov in s skromnimi stopi je dovolj zahteven, da že na samem začetku odvrne manj izkušene planince, kar je dobro, saj je v nadaljevanju dolge in zahtevne ferate še več zelo zahtevnih odsekov, navpičnic in prečnic. Težavnost nekoliko popusti šele pri vpisni knjigi, plezanje pa se ne neha vse do vrha. Na vrhu smo si privoščili zasluženi polurni počitek, ki so ga bolj potrebovale roke kot noge. Čakal nas je sestop po normalni južni poti št. 143, precej naporni zaradi grušča, ki se je kotalil pod našimi podplati. Z veseljem smo si oddahnili pri koči Rifugio Marinelli (2122 m), kjer smo tudi odtisnili žig, ki ga na vrhu ni bilo. Potem, ko smo se dodobra odžejali, nas je čakal le še sestop po cesti do parkirišča. Pri koči Tolazzi se je končala naša osem ur in pol dolga tura, čakala nas je pa še triurna vožnja domov. Opravili smo veličasten planinski podvig, ki ga zlepa ne bomo pozabili.
Stane T.