PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

SREČANJE NA PLANINI RAZOR, 24.08.2013

SREČANJE NA PLANINI RAZOR 2013
Iz Tolmina, kjer je naša zbirna točka, smo se z nekaj avtomobili peljali skozi Poljubinj in Ljubinj, mimo koče na planini Stador  in tisti, ki smo se odločili za "ta dolgo" do naše koče, smo parkirali avto na planini Lom; večina, zlasti mlajši, pa so pohiteli z avti do parkirnega tik pred Triglavskim narodnim parkom oz.  pred planino Kuk, da bi se pravočasno povzpeli na Vogel. Med potjo smo se ozirali za gobami, čeprav smo vedeli, da je je šele
prejšnji večer malo poškropilo.

Pri planinski koči na planini Razor smo se takoj počutili kot doma.  Koča, mize, klopi,  vse je bilo na svojem mestu, le visokorasle bukve so dobile svoje obeležje. Ozirali smo se na okoliške vrhove, kot so Tolminski Migovec, Škrbina, preval Globoko ali Žabiški Kuk. Med njimi, ki so visoki okrog 1900 m nekoliko izstopa Vrh nad Škrbino s svojimi 2054 metri. Nato smo se razkropili po planini in ugibali imena zadnjega planinskega cvetja in
zdravilnih rastlin. Pegasti bandelj je bil v polnem razcvetu;  do planik, ki rastejo nekoliko više, pa se tokrat ni  povzpel nihče. S pašnikov na planini je pogled uhajal proti vasi Tolminske Ravne in še dalje proti breginjskemu
Stolu in Matajurju. Šopek ciklam nas bo doma spominjal na vso to lepoto!

Skupina šestih, ki se je povzpela na Vogel je takole opisala svoje vtise: "Sprva se zaradi megle ni nič videlo, ko pa se je razkadila se je odprl prekrasen pogled na Triglav, kamor sem bomo v kratkem povzpeli v čast šestdeset letnice PD Pošte in Telekoma." Okrog 14h se je skupina vrnila z Vogla, saj je bila za to uro  naročena tradicionalna frika.
Posedli smo v stransko sobo, kjer nas je pozdravil predsednik, Ivan Trampuž. Spomnil nas je, da smo tokrat na planini že 51-tič, saj je bila naša planinska skupina  ustanovljena leta 1962, ko jih je bilo prav na tem mestu le osem, čeprav je pred tem članarino plačalo 32 članov. Zakaj tako majhna udeležba? Ker je bila delovna sobota, so delovno mesto smeli zapustiti le nekateri, npr. Dobnik, Zgaga, Blažič, Volk itd. Od ustanovnih  članov sta prisotna le še dva, od nekoliko kasneje pridruženih pa so ostali zvesti le še trije. Kljub temu pa skupina, ki
šteje 140 članov, počasi spet raste, tako da smo  od PD Pošte inTelekoma prejeli kar dve priznanji, in sicer za dobro delovanje skupine in častni zlati znak . V letu 2012 smo imeli tudi relativno največ izletov glede na številčnost članstva. Trampuž nas je povabil tudi na Vršič, kjer bo proslava ob 60. obletnici društva in se bomo
nedvomno spet imeli lepo.

Proti planini Podkuk smo se vračali vsi skupaj in  pokupili skoraj vso skuto in kot ponavadi dvakrat preplačali sir, a tudi to nas bo še kak dan spominjalo na prelep poznopoletni dan. Torej, "bilo je lepu, šaldu lepu", kot smo še rekli na planini Stador, še zlasti zato, ker je Božo raztegnil svoj meh.

Nikoli še nismo nobene rekli o vasi Tolminske Ravne, na katero zremo že toliko let in je včasih tudi izhodišče našega srečanja. Od Tolmina je oddaljena 10 km in leži na nadmorski višini 924 m. To je najviše ležeča vas na Tolminskem in leži na valoviti krnici  pod Migovcem. Proti jugovzhodu se svet odpira proti grapi Zadlaščice, kjer je SGP Gorica zgradilo manjšo hidroelektrarno. Vodovod z zajetjem so za vojaške potrebe zgradili že Italijani in je bil leta 1963 razširjen in napeljan v hiše. Zemlja okoli vasi je skrbno obdelana; največ goje krompir, žito, korenje in repo, v bolj strmih sončnih pobočjih pa  so travniki z dobro krmo. Poleti pasejo govedo na planinah Razor (1330 m) in Kal (1484 m), medtem ko so rejo ovac skoraj v celoti opustili. V hudih strminah je pretežno bukov in macesnov gozd, ki dajeta les za domače potrebe. Med 1200 in 1300 metri pa gozd prehaja v ruševje. Zaradi izseljevanja in oddaljenosti do delovnega mesta je propadlo precej kmetij. V vasi so se pogosto zadrževali partizani, zlasti domoljubi od leta 1943 dalje, ko sta bili požgani italijanski fašistični stavbi.

Tekst: Marja Kolenc
Fotografije: Ivan Trampuž