PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Dalmatinska Zagora in otok Vis, 24. avgust - 2. september 2013

V soboto, 24. avgusta 2013 smo se planinke in planinci PD Pošte in Telekoma Ljubljana odpravili na desetdnevno potepanje v sosednjo državo Hrvaško. Potovanje je organizirala TA Balkanika, planinske izlete pa sta vodila vodnika PZS Boris Lazar in Jože Tišlarič, ob pomoči domačinov.

Z udobnim, najdaljšim avtobusom smo se v deževnem, zgodnjem jutru odpeljali mimo Karlovca, Slunja, kjer se zlivata Korena in Slunjčica, mimo Plitvičkih jezer v mesto Knin. Tu bi si morali ogledati izvir Krke, vendar je zaradi suše usahnil. Knin leži na tromeji Bosne, Like in Dalmacije, mesto se je razvilo na obronkih planine Spas, nedaleč od izvira reke Krke. Zaradi svojega strateškega položaja, ki omogoča nadzor povezave kopnega z morjem, je stoletja predstavljal vrata Dalmacije. Od nastanka se je Knin branil pred mnogimi sovražniki, o čemer priča dobro ohranjena kninska trdnjava z mogočnimi stolpi, ki smo si jo tudi ogledali. Pot smo nadaljevali v drugi kraj Zagore, Sinj, ki leži na severozahodnem delu ravnine in je znan po tradicionalni Sinjski alki. Tradicionalno viteško tekmovanje sinjskih alkarjev je živ spomenik, s katerim prebivalci Sinja že od leta 1715 ohranjajo spomin na zmago ljudstva iz Cetinske krajine nad turško vojsko. Prebivalci Sinja so namreč v čast tega junaškega dogodka iz svoje zgodovine ustvarili igro, v kateri so vsako leto na obletnico zmage tekmovali vitezi, ki so se tudi sami borili v tej bitki. Kasneje so v Alki sodelovali njihovi potomci, sama svečanost pa se je ohranila vse do danes. Na avtentičnih lokacijah - starodavna sinjska trdnjava Grad, pomožna trdnjava Kamičak, Alkarski dvori in Alkarsko tekmovališče - številni alkarji in alkarski fantje, s ponosom gojijo tristoletno tradicijo, ki simbolizira junaštvo in željo po svobodi. Vrhunec te tridnevne manifestacije je znana borba vitezov v ciljanju obroča, imenovanega alka. Vitezi poskušajo na galopirajočem konju s kopjem zadeti center alke. Kdor zbere največ točk, je zmagovalec in mu pripade čast junaških prednikov. Ogledali smo si prizorišče, kjer poteka ta dogodek, nekateri pa so se povzpeli tudi na trdnjavo. Utrujeni smo se odpeljali v sosednjo državo BiH preko mejnega prehoda Kamensko, v mesto Livno, ki se nahaja na pobočjih in ob vznožju hriba Bašajkovac. Peljali smo se mimo akumulacijskega Buškega jezera, imenovanega tudi Buško blato, ki leži na meji med jugom Livanskega in severozahodnim delom Duvanjskega polja.

25. avgusta smo se s prijatelji planinci iz Livna odpravili v njihovo Planinsko kočo Kruzi (1265 m) nad mestom. Del skupine planincev se je odpravil na Cincar (2006 m), ki leži med Kupresom in Glamočkim poljem, zgrajen je iz apnenca in dolomita. Spremljal nas je močan veter, meglice in dež. Druga skupina pa je med tem spoznavala zdravilna zelišča. Prenočili smo v kraju Livno.

26. avgusta smo se iz notranjosti odpeljali proti morju, v mesto Split, od koder nas je trajekt odpeljal na otok Vis. Po dve in pol urni vožnji smo prispeli na izhodišče našega enotedenskega potepanja po Visu. To je največji otok, najbolj oddaljen od kopnega, Hvarski kanal ga loči od otoka Hvar, Biševski pa od Biševa. Po otoku se razprostirajo tri planinske verige, med katerimi so kamnita polja. Najvišji vrhovi so Hum (585 m), Sveti Duh (563 m) in Mali Hum (514 m).

Obale otoka so strme in razgibane. Prebivalci se ukvarjajo s poljedelstvom, ribolovom in turizmom. Prvi prebivalci so živeli tu že v 3. stoletju pred našim štetjem, bili so mediteranskega porekla, menjavale so se različne oblasti (Grki, Iliri, Rimljani, Bizantinci, Benečani, Avstrijci, Francozi, Angleži, Italijani), po Rapalski pogodbi je otok pripadel kraljevini SHS, med NOB pa je postal vojaško-pomorska baza partizanske vojske. V času SFR Jugoslavije je bil zaradi strateškega položaja zaprt za tujce.

27. avgusta nas je zbudila nevihta z bliskanjem in grmenjem. Toda kmalu se je pokazalo sonce, kar smo izkoristili za planinski pohod do Planinske koče sv. Andrija (267 m), za katero skrbi domače planinsko društvo. Pot nas je vodila tudi mimo pogorišča, ker je pred dvema tednoma gorelo rastje nad mestom Vis. Požar je bil pravočasno pogašen, uničeno je bilo le borovje in grmičevje. Na poljih po vrhu otoka je posajena vinska trta, divje raste tudi veliko zelišč (rožmarin, komarček, žajbelj). Na vrhu smo se malo okrepčali in se spustili nazaj v mesto ter si privoščili popoldansko kopanje.

28. avgusta smo se z avtobusom odpeljali proti Komiži, kjer smo se pri Gospi od Planice vzpeli po poti, polni robidovja proti Titovi špilji, ki se nahaja pod Humom, najvišjim hribom na Visu. Leta 1944 se je tam maršal Tito skril pred nemško vojsko, ki je pripravlja desant (Konjičev skok) na Vis. V špilji je imel Tito pisalno mizo, posteljo in svojega psa. Nato smo se odpravili proti Svetemu Duhu (563 m), z lepim razgledom na okolico. Spustili smo se v Komižo, kjer smo se prepustili morskim valovom.

29. avgusta pa smo šli spoznavat drugi del otoka Visa. Vodil nas je domači planinec Nikša. Z avtobusom smo se odpeljali proti Zlatemu polju, peš nadaljevali proti zalivu Stončica in naprej proti mogočnemu svetilniku, ki je kraljeval na kamnitem rtu. Kopali smo se v zalivu, nekateri pa so si privoščili tudi morske dobrote.

30. avgusta smo se iz Komiže odpeljali z ladjico na otok Biševo. Tam smo si ogledali Modro špiljo, vodno jamo, ki se nahaja v majhnem zalivu Balun. Je ena najbolj znanih naravnih znamenitosti na Jadranu, saj je njena notranjost v določenih delih dneva osvetljena z modro barvo, ki se odbija od dna in sten jame. Nato smo se odpravili v vas Polje, kjer smo si ogledali vaško cerkev in degustirali domače vino, nato pa smo se spustili v zaliv Porat, s prekrasno mivkasto plažo.

31. avgusta smo zopet brusili pete in šli raziskovat ostanke JLA. Odpravili smo se mimo Terjuna v Rogačiće, kjer smo si najprej ogledali spodmol, kjer so bila skrita  bojna plovila jugoslovanske vojske. Naš prijatelj Nikša nas je popeljal v podzemne rove, ki so speljani do topniških položajev, namenjenih za obrambo pred morebitnim napadalcem. Potem pa smo si vsak posebej poiskali svoj zalivček za sončenje in plavanje.

1. september je bil dan za lenarjenje. Z avtobusom smo se popeljali po otoku. Od severovzhoda proti jugozahodu se raztezajo kraška polja (Dračevo polje, Plisko polje, Zlo polje). Nato smo se odpravili še na najlepšo Srebrno plažo, v bližini majhnega turističnega mesteca Rukavac, na jugovzhodni strani otoka Vis, z lepimi okroglimi kamenčki.

2. septembra smo se že zgodaj zjutraj poslovili od lepega otoka Visa in se s trajektom odpeljali v Split. Zgodovinsko središče Splita je zgrajeno na ostankih rimske Dioklecijanove palače. Še danes so vidni rimski zidovi, trgi in templji. Odpravili smo se na Marjan, vzpetino na zahodnem delu Splita, zeleno oazo mesta, kjer se domačini sprehajajo, tečejo, kolesarijo. Povzpeli smo se na najvišji vrh Telegrin (174 m), kjer se odpira lep pogled na mesto in okolico. Po spustu v središče mesta, smo se odpravili na tržnico, da smo zapravili še zadnje kune. Avtobus nas je čakal pri stadionu Hajduka, tako, da smo lahko ogledali še ta veličastni objekt. Nato pa smo se odpeljali proti domu. Polni lepih vtisov smo prispeli v Ljubljano.

Besedilo:     Bojana Kmetič

Fotografije: Danilo Cej