PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Senožeče – Vremščica (1.027 m) – Gornja Košana- 5. oktober 2013

 

Izlet na Vremščico, dne 5. 10. 2013


Tako, kot smo že vajeni, smo se člani društva v jutranjih urah zbrali na postajališču v Ljubljani, in se kljub negotovi vremenski napovedi podali proti Krasu. Topla jutranja kava na na Razdrtem je, v primerjavi z mrzlim vetrom pomešanim z rahlim pršenjem, delovala dokaj neprepričljivo. Sence dvoma so se risale na obrazih udeležencev. Večina je pričakovala poslabšanje vremena, toda pričakovanje je bilo močnejše od pomislekov.

V Senožečah nas je pričakal hladen vetrič. Že po nekaj minutah hoje skozi slikovito kraško vas smo se rahlo ogreli. Pot nas je vodila mimo obnovljenih kamnitih korit (fontan) s pitno vodo in starih zgradb s sledovi nekdaj pomembnega furmanskega kraja. Vodnik je kar med potjo govoril o nastanku in pomenu kraja za furmane, ki so pred prihodom železne ceste v bližnjo Divačo, redno delali postanke v Senožečah. Tudi bližnja pokrajina je dobila ime po največjem kraju, ki je v zgodovinskih zapisih omenjen že v 12. stoletju. Kraj je bil znan tudi po mitnicah v katerih so že v 13. stoletju pobirali pristojbine za tovorjeno blago. Z dograditvijo južne železnice, ki so jo speljali skozi Divačo, sta se promet in življenje v vasi umirila. Slavo kraja je v drugi polovici 19. stoletja dvignila šele pivovarna Adria, ena bolj znanih v tedanji avstro ogrski monarhiji, ki je po prvi svetovni vojni propadla.

Pot skozi jesenski gozd je hitro minila in že smo bili na obronku Vremščice, najvišje vzpetine na obrobju Krasa. Pričakal nas je veter in grozeče dežne kaplje, ki so obetale pošten naliv. Od pričakovanega razgleda na modrine Jadranskega morja na jugu in do zasneženih vršacev Julijskih Alp na severu, ni bilo nič.

Z vrha, kjer je veter pošteno bril, smo se po žigosanju knjižic hitro umaknili v zavetje kapelice Sv. Urbana, zaščitnika pastirjev. Pot smo nadaljevali proti Gornji Košani, kjer nas je pričakalo sonce in nemalo presenečeni domačini. Očitno je bilo, da tolikšne skupine planincev niso prav pogoste pri njih.

Ob obilni in okusni domači  hrani v gostilni Špelca smo udeleženci ture pozabili na veter in dež.

Prijazna postrežba in dobra družba so prav tako pripomogli k temu, da smo kar malo pozabili tudi na čas. Nekateri bi še posedali in klepetali toda, potebno je bilo kreniti poti deževni prestolnici. Lepo je bilo pri Špelci v Gornji Košani.

Še bomo prišli, smo si nekateri med vožnjo do Ljubljane, strnili prijetne spomine na tokratno planinsko turo.


Zapisal: Jožef Tišlarič