PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

OD LITIJE DO ČATEŽA, 09.11.2013



6. zjutraj, zaspana Gorica, naša nasmejana druščina, pa se je kljub ne ravno obetavni vremenski napovedi in
dežnim kapljicam, ki so nas pred pošto opominjale, da je jesen neizprosno tu, veselo vkrcala na avtobus  in se
odpravila tradicionalnemu  - že 27. pohodu od Litije do Čateža naproti.
Kilometer za kilometrom smo, eni bolj, eni manj, zrli v nebo in upali, da bodo oblaki danes z nami milostni.

Malo pred 9. uro  se nas je osmerica pri Litiji izkrcala iz avtobusa in se podala po znameniti Levstikovi poti, drugi so se z avtobusom odpeljali malo bliže cilja. Nekateri prvič, nekateri pa že kar nekajkrat, smo veselo zakorakali med slikovite dolenjske griče.  Glede na to, da je vremenska napoved obljubljala dež po 12. uri, smo od začetka kar malo pohiteli.

Prva postaja - gasilski dom - zelje, klobase (baje letos oboje odlično, boljše kot prejšnja leta), pa še kaj iz
nahrbtnika, potem pa pot pod noge. Kmalu prve dežne kaplje, a le za vzorec.

Pa druga postaja, pokušina cvička, ocenjevanje, komentarji....

Pri razcepu smo se odločili za južno traso, pa še malo pokušali in kramljali.

Pa tretja postaja, podobna zgodbaJ

Pa....nismo jih šteli, enostavno lepo smo se imeli, med prijaznimi Dolenjci, ob zvokih harmonike, petju, plesu, druženju, razgledih na vinograde posejane po gričih, po cerkvicah vrh njih, zidanicah, domačijah, ki so prijazno ponujale svoje domače dobrote,  čredah živine, ki se brezskrbno pase sredi te spokojne zelene narave. Ja, kot smo videli, se celo lama očitno v teh krajih dobro počuti.

Pisatelj Fran Levstik je za 22 km dolgo pot po gričevnati dolenjski pokrajini, ki jo je opisal v literarnem delu,
potreboval dva dni. Če bi nas ne čakal avtobus, bi si tudi mi z največjim veseljem vzeli za pot, katere cilj smo ugledali malo pred uro odhoda, še kako urico. Kljub oblakom,  ki so nas le 3 krat za par minut z dežniki zaposlili, je bilo razpoloženje vseskozi martinovemu času primerno - veselo, nasmejano, malce razposajeno.

Na cilju prireditve, v Čatežu,  smo utegnili videti še delček kulturno - zabavnega programa, ki so ga pripravila lokalna društva.

Po podatkih organizatorjev, naj bi bil letošnji pohod, predvsem zaradi vremenskih razmer, precej slabše obiskan, kot prejšnja leta, tako da tudi mi nismo štartali v polnem številu, kot je bilo prvotno prijavljenih, a se najbrž vsi strinjamo, da nam je bilo lepo.
Za piko na i, pa smo dan zaključili z odlično večerjo pri Olgi v Šempasu.

tekst in fotografije: Martina Mozetič