PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

PO STEZICAH, KI SO VČASIH BILE, 17.11.2013

Po dolgotrajnem deževju je bilo končno za soboto in nedeljo napovedano lepo vreme in skupaj s prijavljenimi smo se veselili prijetnega druženja po stezicah, ki so včasih služile za hitre povezave med hribovskimi vasicami in domačijami nad Baško grapo. Naše druženje se je pričelo v Podbrdu, kjer smo si privoščili jutranjo kavico in ob prijetem klepetu  je vse po vrsti zanimalo, kje nas bodo vodile poti. Podbrdo, pisni vir o kraju je iz leta 1515 kot Undter dem Eckh, kasneje pa San Nicolo di Portbrida.
Zaradi orkanskega vetra in vetroloma pred slabim tednom dni sem takoj opustila misel, da bi šli skozi »Burklce« na Kal in smo šli raje prek Kalarskega Brda.  Zato sem se tudi že na začetku odločila, da se bomo prilagajali glede na prehodnost poti. Stezic, ki so jih v teh krajih uporabljali za povezavo med vasmi, jih v teh ne manjka. Tako smo se odpravili iz Podbrda na »Kacnpoh«, kjer se odcepi cesta proti Bači pri Podbrdu, mi pa smo od tu takoj prečili čez isto imenski potok in šli v »Plumf«, kjer je nekoč stala domačija z mlinom. V njej je živel goljufivi mlinar,  katerega zgodba je tudi opisana na informativni tabli. Danes so ob poti vidni samo še ostanki mlina, potok pa se pretaka čez številne slapiče. Tudi za poznavalce kamnin  so ti kraji poznani po burni geološki
preteklosti.  Ob potoku so lepo vidne plasti skrilavega glinavca, ki so ga v preteklosti v teh krajih uporabljali za
kritino. Ozko dolino zaključuje soteska »Kloudre«, a si jo zaradi višjega vodnega vodostaja nismo mogli ogledati. Prehodna je le v sušnem obdobju, ob nizki vodi, krasijo pa jo bogati mahovi in obilica vode, ki teče z obeh bregov. Vzpenjati smo se začeli skoti smrekov gozd proti vasi Trtnik in kaj kmalu smo prišli na plano, kjer nas je pozdravilo prijetno toplo jesensko sonce.  Trtnik je v listinah prvič omenjen leta 1310 kot Tretinich, kasneje pa kot: Tertenich, Thernikh ali Ternikg in Gereyt.

Pogled se nam je odprl proti Poreznu, prek katerega so se s Cerkljanske strani valile jutranje megle. Pot se je pričela strmo vzpenjati nad vasjo proti Kalarskemu Brdu a kaj kmalu smo prišli na položnejši del, kjer smo skozi grmovje že opazili vas Bačo pri Podbrdu, nad vasjo pa vrhove Drauh, Slatnik, Lajnar in Šavnik. Kobla se je
bohotila s svojimi strmimi travniki, ki so jih v preteklosti kosili vse do vrha, danes pa so le še  bogata paša za
divjad. Prisopihali smo na Kalarsko Brdo, ki je že pred leti izgubila svoj čar, saj so jo zaradi intenzivne sečnje dobesedno preorali in je sedaj dostopna ne le s traktorji ampak tudi s kamioni. Tu smo se prvič srečali s pravim pomenom »stezice, ki so včasih bile«.  Lepi pogledi na Šoštar, Koblo in greben pod Črno prstjo nam je vsaj malo popravil grenak priokus, kako mačehovski odnos ima kapital do narave. Tako kot večkrat je tudi tokrat na sedlu pihalo, zato smo se odločili, da si malico in počitek  raje privoščimo na Kalu. Takoj, ko smo pričeli sestopati smo se srečali s posledicami nedavnega orkanskega vetra, ki je v teh krajih naredil kar veliko škode. Gozdar Livio nam je hitro pokazal posledice slabega gospodarjenja, saj se je zaradi slabega čiščenja ob poseku drevja pojavil lubadar, ki je največji sovražnik iglavcem in je načel tudi še stoječa drevesa.  Na Kalu smo si končno prislužili na jesenskem soncu zaslužen počitek in kosilo iz nahrbtnika. Kal se omenja leta 1523 pod imenom Kall in Gereyt. Kal in Stržišče sta bila najprej ena vas, leta 1523 pa sta bili že ločeni.

Od tu smo nadaljevali po stezici proti vasi Kuk. S te poti bi se lahko spustili tudi v Drislpoh, a smo šli raje po daljši poti, da si ogledamo že zanimivo vasico Kuk. S Kala v Kuk je vodila po grebenu prijetna stezica, a glej ga vraga, tudi to stezico je uničil človeški pohlep. V izgradnji je široka kamionska cesta, ki bo služila za spravilo hlodovine, ki več ali manj roma čez mejo v Italijo. Po končani sečnji pa bo pustila za seboj v gozdu nepozabno rano. Po krajšem iskanju smo le našli odcep s te ceste in nadaljevali proti Kuku. Iz vasi je bila v preteklosti speljana žičnica  v dolino, da so po njej lahko gospodinje spuščale perilo do potoka, kjer so ga oprale in ga kasneje opranega spet dvignile proti domu. Prav tako so bili tudi vaški mlini spodaj v dolini ob Rovtarskemu potoku. Kuk se v urbarju omenja leta 1377 pod imenom Signech. Kasneje pa so ga poimenovali še: Snekh, Sibeneck in Gereyt, Cuch, Kuk ober Sonnek. Po naključju smo se srečali z izseljenim domačinom, ki nam je pokazal še dobro ohranjene pripomočke, s katerimi so si v preteklosti pomagali na kmetiji.  Nas pa je po ogledu pot vodila mimo njiv, kjer so v preteklosti sejali razna žita, nazaj v dolino. Ob cesti v skalnatem robu smo odkrili še zapoznele cvetove endemita kratkodlakave popkorese. Preden smo zaključili potepanje, smo si šli ogledat še  zanimivo dolino Drislpoh, ki jo na začetku zapira zanimiva ožina, zaključuje pa se z manjšim slapom. V tej dolini srečamo plasti apnenca, geologi mu pravijo volčanski apnenec. Za ožino se dolina prične odpirati in tam stoji Drslpoharjeva domačija, ki nosi hišno številko Kuk 1. Kmalu za domačijo se dolina ponovno oži vse do  zanimivega slapu. Ogled tega slapu je bila tudi naša zadnja zanimivost. Po isti poti smo se vrnili nazaj do glavne ceste, kjer nas je čakal jekleni konjiček, s katerim sem odpeljala šoferje ostalih avtomobilov do Podbrda, preostali pa so si lahko v rem času še enkrat ogledali ožino in se osvežili ob potoku. Prijetno druženje smo zaključili ob kavi in čaju pri meni doma, kjer smo še enkrat v besedi prehodili današnjo pot, potem pa so se naši planinci odpravili proti Novi Gorici. Lep jesenski dan nam je naklonil prijetno potepanje po znanih in neznanih poteh, ki pa se žal vse bolj izgubljajo.


Tekst in fotografije: Darinka Gaberščik