PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Izlet v Neznano, z zabavo - nedelja, 24. november 2013

Kljub deževnemu vremenu, se nas je zbralo kar lepo število radovednih planink in planincev, ki smo težko čakali kam nas bo letos popeljal naš vodnik Jože. Že na avtobusu smo začeli z ugibanjem našega cilja, seveda je bila za pravilno rešitev obljubljena nagrada. Malo nas je zmedla začetna smer vožnje, saj smo pobirali prijatelje po Zaloški, tako da smo bili že prepričani da nas bo pot peljala v smeri Litije, ampak napotki oz. opisi krajev, kamor smo bili namenjeni, so kazali v drugo smer.

Prva rešitev uganke je bila Vrhnika, izhodišče našega planinskega pohoda. Vrhnika je bila skozi različna zgodovinska obdobja prehod iz Ljubljanske kotline preko notranjskih in kraških planot proti morju. Tu je vodila cesta iz Ogleja čez Hrušico na Vrhniko in naprej v Emono. Ogledali smo si Cankarjevo rojstno hišo, Na klancu 1 in zopet obudili spomine na pisateljevo življenje. Malo nas je že zeblo, pričelo je rahlo pršeti, zato smo se odpravili proti Planini nad Vrhniko (733 m), greben, ki ločuje Zaplano na zahodu od Ljubljanske kotline na vzhodu. Vrh grebena na južni strani je Špica. To je priljubljena izletniška točka domačinov, kjer se odprejo prelepi razgledi od Polhograjskih dolomitov do Krima. Na vrhu je Zavetišče na Planini, kjer smo si privoščili malico, nekateri pa so se tudi povzpeli na razgledni stolp.

Počasi se je vreme jasnilo in izza oblakov je boječe pokukalo sonce. Pot smo nadaljevali proti naselju Zaplana (to je bila rešitev druge uganke), ki leži na jugovzhodu Rovtarskega hribovja. Po gozdnih poteh je bilo polno listja, prečili smo tudi travnike in pašnike. Tako smo prispeli do naselja Petkovec, ki leži med Logatcem in Rovtami, domačini se ukvarjajo s kmetijstvom in lesarstvom. Ustavili smo se pri prijazni domačinki Juditi, zaposleni na Telekomu, ki nas je razveselila z domačim žganjem, čajem in pecivom. Z veseljem smo segli po vseh dobrotah in tudi počitek se je prilegel. Čakala nas je le še pot do končnega cilja, ena skupina je šla kar po cesti, drugi pa smo šli še malo navkreber po gozdnih stezah do Kmetije odprtih vrat Kisovec (ime gostilničarke Martine je bila rešitev tretje uganke), kjer nas je čakalo zasluženo kosilo - domače koline in zelje in seveda naš muzikant Janez. Preživeli smo lep dan, se sprostili s hojo v naravi in na koncu še s plesom.

Besedilo: Bojana Kmetič

Foto: Miro Zalokar