PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

DOLŽANOVA SOTESKA IN KRANJSKI ROVI, 30.11.2013

Na zadnji izlet v tem letu, v soboto, 30.11.2013 sta nas Ivan Trampuž in njegov kranjski pomočnik Polde Balažič s  pomočjo še dveh kolegov Uroša Škrjanca in Matjaža – njegovega imena si žal nisem uspela zapomniti - popeljala v Dovžanovo sotesko, ki je od leta 1988 zavarovana kot naravni spomenik, in v kranjske rove. Marsikdo se je za izlet odločil, ker še ni bil niti v Dovžanovi soteski niti še nikoli ni slišal za kranjske rove. Jaz pa se bom potrudila ohraniti spomin na ta zanimiv izlet. Delno smo si ogledali  ali se peljali skozi dve mesti: Tržič, stisnjen med Kamniško – Savinjske Alpe in Karavanke je dobesedno razpotegnjen vzdolž struge Tržiške Bistrice. Marsikdo ga je doslej poznal le po "šuštarski nedelji" in še to bolj s televizije. Nekoč so vodno moč reke izkoriščali za mline, žage in druge manjše industrijske obrate;  nato je mestece postalo znano po čevljarski industriji, danes pa tržiška industrija zaposluje le še maloštevilne  ljudi.  Naravne lepote pa nudijo možnost za razvoj turizma, je pa dolina tudi izhodišče za planinske ture. Ali ste vedeli, da je slavni maršal Radetzky, ki se je boril proti Napoleonu, imel ženo prav iz Tržiča? Nanj se bomo ponovno spomnili ob novoletnem koncertu!

Tržiška Bistrica, ki izvira izpod Karavank, je dolga 17 km in se v bližini Brezij izliva v Savo. Zaradi zgradbe tal je njen tok zalo neenakomeren. Najbolj je občudovana v t.im. Dovžanovi soteski, kjer je reka ustvarila slikovito kanjonsko dolino, ki jo na več mestih obdajajo prepadne stene. No, naš avtobus se je ustavil na parkirnem prostoru ob reki.  Vodnik Polde nam je povedal, da je dolina dobila ime po možakarju, ki je tod "kuhal" oglje in  je bil doma iz precej oddaljene vasi Dovje. Mi smo jo najprej udarili po cesti skozi galerijo, nato pa še kak kilometer naprej in navzgor do Razstavno - izobraževalnega  središča v vasi Dolina,kjer se  v prostorih stare šole iz leta 1930 nahaja zbirka fosilov. Sedaj se namreč otroci iz teh odročnih krajev vozijo v šolo v Tržič. Turistična vodnica Lučka Kavčič nam je povedala marsikaj zanimivega, npr. to, da je bilo pred 250 milijoni let tu plitvo morje, tako da je največ fosilov ostalin prav iz tega morja. Sotesko pa da je vrezala gorska reka Kamniška Bistrica, v kateri  se menjavajo kamnine iz različnih zemeljskih obdobij. Veliko so jih našli tudi v starem kamnolomu pred približno 100 leti. Najštevilčnejši so različni konglomerati  in peščenjaki. Povedala je tudi, da je bilo tod razširjeno tudi rudarjenje, saj so imeli kar 8  rudnikov in na te čase  spominjajo nekdanji rudarski objekti. Pokrajina je znana tudi po flori in favni: najprej listnati gozd, ruševje, macesen in nad vsem tem planinski pašniki. Prvotni gozdovi da so bili precej izsekani, nato pa ponovno pogozdeni, v glavnem s smreko. Ko spomladansko sonce ogreje pobočja Karavank, skoraj še v snegu zacveti plavi zvonček, evrikelj in svišč pa cojzova vijolica, ki je dobila ime po botaniku Karlu Zoisu, bratu barona Žige Zoisa; pozneje pobočja pobelijo narcise, različne orhideje ali kukavice, arnika, zvončnice, perunika, rožnati kačjak, lepi čeveljc – največja slovenska orhideja itd. Rovte kosijo vedno manj in prav lahko se zgodi, da nekaterih rastlin, npr. močvirskega mlečka kmalu ne bo več. Vodnica  je tudi povedala, da se tako imenovana afriška plošča še vedno premika in da se Karavanke vsako leto dvignejo za kak centimeter, zaradi tega takšna valovitost plasti. Nekoliko težje smo ji verjeli, da so nekoč tu živeli tudi dinozavri.

Nato smo se nekateri vrnili po isti poti mimo osamljenih domačij, večina pa po bolj avanturi- stični poti na desni strani struge. Fotografirali smo se ob slapovih imenovanih Slapišče, čeprav so bili na vsakih nekaj metrov prizori vredni fotografiranja. Na parkirnem prostoru, kjer nas je čakal ob avtobusu  mladi voznik iz Vipave, se je iz nahrbtnikov v trenutku pojavilo cel kup dobrot. Tudi harmonika (Ivan) in dve kitari nista manjkali (Miloš, Peršolja).

Nato smo se zapeljali do Kranja in pot je minila kot bi trenil, saj je "kranjski Polde" kot iz rokava stresal duhovitosti. Kranj je največje mesto na Gorenjskem in je nastalo na skalnatem pomolu nad sotočjem rek Save in Kokre. Presenetilo nas je s svojo starodavno lepoto, čistočo, pa tudi s praznino, saj si pod noč komaj videl kakšnega človeka. Predvsem pa so nas presenetili rovi, v katere so nas pospremili kar trije kranjski planinci ali jamarji. Jaz bi rove raje poimenovala zaklonišče, saj so bili med 2. svetovno vojno zgrajeni v ta namen. Izkopani so bili  v nekaj mesecih, potem ko so zavezniki bombardirali Tržič in Jesenice. Dela sta vodila inženirja Josip Slavec in Josip Dedec. Ob glavnem rovu so še stranski rovi, tako da bi se razbil  udarni val in so bili opremljeni s klopmi. Jamarji so dobili iz nemških arhivov celo originalen načrt , sami pa so ga s pomočjo raznih civilno družbenih organizacij čistili okrog 4 leta.

Vanje smo vstopili z zahoda, nad Savo, ven pa smo prišli na vzhodu v kanjonu Kokre. Dolgi so po mojem mnenju kakšen km do dva, vendar je poleg glavnega rova še več stranskih. Letos so v njih priredili martinovanje, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi. Zanimiv je tudi  vodnjak ob izhodu iz rovov  iz leta 1470, katerega dno je niže od nivoja reke Kokre. Napraviti so ga dali oglejski patriarhi s cerkvenim denarjem. Iz njega so povlekli razne arheološke oz. zgodovinske najdbe, ki jih je  Polde nekaj celo prinesel pokazat (kovanci, gumbi, školjke…). Vodnjak se nahaja tik pod visokim betonskim mostom, ki se pne nad Kokro in manjšim lesenim sprehajalnim, zunanji del pa se nahaja pri Prešernovem gledališču. Fantje so zelo prepričljivo opisovali izkopavanja izpred štirih let. V rovih pa smo doživeli tudi simulacijo bombardiranja sedeč na lesenih vlažnih klopeh. Ker je bilo skoro kot zares, smo si podajali steklenico z okrepčilom. Zelo zanimiv in lahek izlet, bolj ekskurzijo, smo zaključili v gostilni Kot, ki se nahaja na lepem Maistrovem trgu zaprtem za promet in se ne prepozno vračali domov. Ivan in Anica sta se ponovno izkazala kot odlična organizatorja in Ivanu je kot ponavadi uspelo pretentati tudi vreme.

Tekst: Marja Kolenc

Fotografije: Ingrid Peršolja, Marta Volk