Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Oranžni žarki vzhajajočega sonca so nežno objeli postajališče št. 29 in člane seniorskega odseka PD PT Ljubljana, ki so nasmejani pričakovali prihod avtobusa, s katerim se bodo odpeljali v Savinjsko dolino na pohod po Hmeljski poti. Še postanek tu, in postanek tam, da se na bus vkrcajo ob cesti čakajoči člani in smo že drveli proti Trojanam.

Hiter postanek za kavo, razvpiti krof ali kaj drugega sladkega in smo že nadaljevali proti Žalcu, kjer nas je pričakoval vodnik lokalnega TIC, Borut Vaš. Prijazen pozdrav in takoj akcija. Že smo bili na poti proti obrambnemu stolpu, enemu od štirih, ki so jih zgradili v času turških vpadov. Slednji so Žalec »obiskali« kar dvakrat. Prijazni predsednik vinarskega društva nam je predstavil »Keuder«, ki je elegantno umeščen v notranjost stolpa. Razlaga je bila privlačna, toda ura je priganjala. Nekaj korakov po mestu, katere glavna ulica je v preoblikovanju, in smo že bili pred Savinovo hišo. Gospa Katja nas je popeljala v notranjost. Do zadnjega smo ostali brez besed. Razkošna notranjost je delovala tako spokojno. In potem razlaga o nekdanjem mladeniču, ki ga je zaneslo med vojake, pa je kljub temu še naprej negoval dušo umetnika ter krepil slovensko narodno zavest. Menda je bil tudi precej poskočen in so ga nemalokrat videli kako brez hlač leta naokoli. No, nazadnje ga je ukrotila visoka in vitka vdova, ki je bila krepko za glavo višja od njega. Nič zato, je pač glavo nagnila na stran, ko je ob njemu hodila in to je sčasoma postal njun prepoznavni znak.

Pred dvorcem Novo Celje nas je pričakala simpatična in razigrana Sandra. Tako živo je razlagala o strahovih v dvorcu, da nas čisto nič ni mikalo v notranjost. Še dobro, da so izgubili ključ vhodnih vrat. Raje smo poslušali njeno pripovedovanje na toplem soncu in tudi gasilsko sliko smo naredili na dvorišču. Nato nas je Borut ob Savinji popeljal po Poti srca in zdravja. Del poti smo hodili po poljih hmelja, del poti ob mirno žuboreči reki, ki se je čarobno lesketala v opoldanskem soncu. Nekoliko utrujeni smo prispeli do ribnika Vrbje. Malica se nam je prilegla in zopet pot pod noge. Sonce je grelo kot za stavo in že smo bili na poti v Šempeter. Slikovito naselje in utrujenost so omajali odločenost nekaterih. Kljub temu smo vsi složno vztrajali in se odločno odpravili na zadnjih nekaj kilometrov poti. Ponovno smo šli v hmeljišče, ki je tokrat bilo kot uročeno. Vsepovsod je bilo polno ostankov najlonskih ali plastičnih vrvic, na katere se vzpenja hmelj. Nekateri so imeli smolo in so se z nogami zapletali v vrvice. Na srečo se je vse končalo brez hujših posledic.

Pot do Eko muzeja je bila naporna. Utrujenost je izbrisala nasmeh z obrazov. Še sreča, da smo kar naenkrat bili pred zgradbo, kjer nas je pričakal prikupna in jezikava Sandra. »Kar za mano ...«, nas je priganjala in odpeljala v najvišje nadstropje muzeja. Pa smo spet požirali slino in si ogledovali kako se prideluje pivo. Še dobro, da je bil film kratek in smo se hitro premaknili v pritličje, kjer je že čakala malica in pivo Kukec. Nekaj požirkov piva in topla enolončnica so bili kot balzam za prazne želodce. Krožniki so se praznili kot za stavo, tudi kozarci so se spraznili in je že bila čas za slovo. Na avtobusu je vodnik v nekaj minutah povzel dogajanje vsebinsko bogate in poučne ture. Tudi Kukec je naredil svoje ... prijetno utrujeni smo se peljali proti postajališču št. 29.

Lepo je bilo. Hvala vsem, tudi vozniku busa Mateju, ki nas je varno prepeljal nazaj na izhodišče. Lepo se je udeleževati seniorskih planinskih izletov PD PT Ljubljana. Se dogaja marsikaj zanimivega in lepega ter tudi poučnega. Še se bomo prijavljali in se skupaj veselili takšnih dni.

Zapisal: Jožef Tišlarič

Foto:     Danilo Cej in Jožef Tišlarič