PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

ČADRG, 01.06.2014 s PD PT Ljubljana

V ne preveč obetavnem jutru smo se skupaj planinci PD PT Ljubljana zbrali "Pri Palukču" v Tolminskih koritih in z žalostnimi očmi zrli v nebo z upanjem, da bo sonce pregnalo rahel jutranji dež. Nismo se zmotili. Po jutranji kavi se je vreme kar naenkrat pričelo izboljševati in tudi na obrazih se je pričela risati dobra volja. Tako smo dobre volje vstopili v območje Triglavskega narodnega parka in zagrizli v prvo strmino do Hudičevega mosta, kjer smo si na hitro ogledali sotesko Tolminke in sotočje Tolminke in Zadlaščice. 

Tolminska korita ležijo na nadmorski višini 180 m. Nastala so z globinsko erozijo. Prvi opis doline Tolminke s koriti je leta 1954 objavil Anton Melik v monografiji Slovenski alpski svet, kjer je poudaril kraške značilnosti in prisotnost ledenika. Natančneje in na terenu je proučeval značilnosti preoblikovanja Šifrer (1955) in svoje ugotovitve zapisal v članku Dolina Tolminke in Zalašče v pleistocenu. Leta 1993 je izššel tudi zbornik Dolini Tolminke in Zadlaščice, ki so ga izdali na osnovi raziskovalnih taborov. Dolina Tolminke leži ob Ravenskem prelomu, zato je bilo to območje v potresu leta 1998 med bolj prizadetimi. Od vstopne točke se pot najprej spusti k sotočju Tolminke in Zadlaščice, ki je edini primer sotočja v koritih v Sloveniji. Na koncu vklesane poti po koritih Tolminke pridemo do najožjega in najglobjega dela korit ter do jame, v kateri je izvir termalne vode. Temperatura te vode je okrog 21 °C. Ob pronicanju površinske vode skozi apnenec v globino se voda zaradi geotermične energije segreje in se po razpokah ali prelomih dvigne nazaj na površino. V nadaljevanju se povzpne do Hudičevega mostu, ki je zgrajen 60 m nad Tolminko na cesti v Čadrg. En krak poti seže tudi ob Zadlaščici do Zadlaške jame (Dantejeve jame). V ozkem delu korit Zadlaščice imenovanem Skakalce, je zagozdena trikotna skala, ki je po značilni obliki dobila ime Medvedova glava. 

Cesta se je postavila še bolj pokoncu in med klepetom smo kar hitro prišli do Dantejeve  ali Zadlaške jame

Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane. Pripoveduje se, da je v začetku 14. stoletja patriarh Pagano della Torre v Tolminu gostil pesnika Danteja Alighierija. Takrat naj bi obiskal jamo in v divjem okolju našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Po pesniku je jama dobila tudi svoje drugo ime. Leta 1922 so jo prvi raziskali in izrisali člani planinskega kluba Krpelj ter jo kasneje tudi prilagodili obisku - vklesali stopnice in poglobili rove. Dokončno jo je raziskala in izrisala Jamarska sekcija PD Tolmin leta 1977. V jami najdemo dve vrsti jamskih hroščev (Anophtalmus ravasnii sontiacus, Muller 1935 ter Anophtalmus Tolminensis; Muller 1922, Pretnar 1970), v njej pa prezimuje tudi netopir mali podkovnjak (Rhindolophus hipposideros). Zadlaška jama sodi med zahtevne turistične jame, zato je za obisk potrebno spremstvo jamarskega vodnika in primerna pohodniška oprema. (Wikipedija). Pripovedke zbrane v Tolminskem zborniku iz leta 1975 opisujejo, da so v Zadlaški jami prebivale divje žene in "Duga baba". Divje žene so bile zelo grde, imele so zelene lase in so bile polne uši. Duga baba pa je skrbela, da nepoklican človek ni prišel v njen svet.

Strmina nikakor ni popustila in po lepo urejeni kamniti poti, ki je bila dolga leta edina povezava s Tolminom smo prisopihali do zaselka na Lazu. Pred nami se je odprl razgled na Zadlaz Žabče na naspreotnem bregu Zadlaščice, proti Tolminu s Kozlovim robom in na dolino, ki pelje v Prode in naprej k izviru Tolminke. Od tu naprej nam ni preostalo drugega, kot da smo brusili podplate po asfaltu, saj je stara pot, ki je v preteklosti vodila do Čadrga na večih mestih neprehodna in porušena. Ob poti smo se srečali z zanimivimi geološkimi plastmi, ki so vse nagubane in nepravih oblik, kar daje slutiti, da so bila v teh krajih že v preteklosti zelo burna tektonska dogajanja. Tudi tu smo se srečevali z rdečo kamnino po kateri je dobila ime celo gora - Rdeči rob.

Čadrg Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje: Čadrg. Tako pripoveduje legenda.
V začetku 20. stoletja je v vasi, ki leži 700 metrov nad morjem v robnem delu Triglavskega narodnega parka, živelo 260 ljudi, danes jih je le okoli 40. Zaradi mladih družin je zadnja leta število prebivalcev nazaj v porastu. O vsem, kar zadeva življenje vasi, se čadržani dogovarjajo skupaj. Starši morajo svoje otroke vsak dan voziti v šolo v dolino. Cesto, ki vodi do vasi, so zgradili vaščani sami s prostovoljnim delom, v stavbi nekdanje šole pa so uredili terapevtsko komuno Don Pierino za mlade odvisnike .
V vasi so uredili novo, sodobno sirarno, kjer po starem receptu izdelujejo sir tolminec. Sirarno upravlja več kmetij, pridelani sir pa si razdelijo glede na oddano količino mleka po tradicionalnih pravilih, ki so v veljavi že mnogo rodov.
Štiri kmetije so registrirane kot ekološke, ostale pa poleg mlečne živinoreje prideluje tudi ekološke poljščine in zelenjavo - prodajajo pa na svoji stojnici v Tolminu in Ljubljani.
A kdo je tisti, ki odloča v Čadrgu v resnici? Gospodinje iz čadrga ne dvomijo: "Tukaj imamo že od nekdaj ženske glavno besedo!"

Na začetku vasi sta nas pričakala nadzornik Triglavskega narodnega parka Gorazd Kutin in Ludvik Janež, ki je prava zbirateljska zakladnica legend in zgodovine teh krajev. Stopili smo do stare šole, ki so jo preuredili v kumuno za odvisnike. Na šolskem igrišču so si fantje s komune uredili terasate vrtove za samooskrbo, na robu le teh pa je globok prepad v dolino Tolminke. Od tu se nam kot na dlani odpre pogled vse do Trnovske planote z Golaki. Z Ludvikom smo podoživljali čase, ko je v teh prostorih še gulil šolske klopi, pa vse do danes, ko je tudi v teh krajih življenje popolnoma drugačno kot je bilo v preteklosti. Sprehodili smo se naprej po vasi, mimo skupne sirarne, do zadnjega konca vasi, kjer smo se poslovili od Ludvika. Za konec smo še slišali legendo, kako so domačini pod Bogatinom (Mahavščom) iskali zlato a ga ni nihče našel. Obisk teh krajev smo nadaljevali z Gorazdom, ki nas je peljal naprej do razgledišča Žlejžn. Uživali smo v nepozabnih razgledih na okoliške gore: Mrzli vrh, Rdeči rob, Mahavšček ali Veliki Bogatin, Prehodci z Monturo, nad nami pa se je bohotila Grušnica. V dolini Tolminke je bila s soncem obsijana Javorca z zapuščeno Blekovo domačijo. Tudi Gaorazd nam je vekliko povedal o teh krajih, pa njegovem delu v parku in sobivanju ljudi s parkom. Ob povratku proti vasi smo si ogledali še dobro vidne ostanke fernaže, kjer so domačini v preteklosti žgali kamen za apno in tako žgano apno so nosili v vas, kjer so apno še gasili, da je bilo uporabno za zidanje in beljenje. Urini kazalci so se ob tako pestrem dogajanu premikali kar prehitro, saj je bil pred nami še dolg sestop v dolino Tolminke in povratek na izhodišče. V vasi se je velika večina odločila še za nakup sira, skute in sirotke, potem pa smo z na novo obteženimi nahrbtini krenili proti dolini. Šli smo mimo spodnjega dela vasi, ki mu praviji Ozdje. Tu je bilo nekoč pet domačij, danes pa sta ohranjeli le še dve, od ene pa so vidne le ruševine. Za ostale dve vedo lokacijo le še domačini. Do teh domačij je dostop še vedno mogoč le peš. Po spustu do Tolminke in prečenju soteske, nas je čakal še zadnji malo večji vzpon, potem pa ja bilo pred nami mukotrpnih  pet km ceste, ki je večji del makadama. Med potjo smo se še odžejali pri zdravilnem izviru Laborca. Vsem se je mudilo do težko pričakanega poznega kosila v Tolminskih koritih. Še kako prav je imel gospodar lokala, ko mi je že zjutraj napovedal, da se bomo vračali pozno, če nam bo v Čadrgu delal družbo Ludvik. Čeprav je bil naravovarstveni izlet za nekatere kar naporna skoraj predolga preizkušnja, je bilo na koncu razbrati z utrujenih obrazov zadovoljstvo. Vsak zase je delček lepih trenutkov in doživetij, ki jih je preživel in doživel v teh mirnih krajih ponesel s seboj na svoje domove in med svoje domače. 

Več o Čadrgu si lahko preberete tudi na: http://www.gore-ljudje.net/novosti/46927/

Povezava PD PT Ljubljana: ČADRG Z NADZORNIKOM TNP

Tekst: Darinka Gaberščik

Fotografije: Irena Mlakar, Marjan Ogrin, Darinka Gaberščik