PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Vzhodna Turčija in gorovje Kačkar, 17. - 26. junij 2014

Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana že od leta 2001 uspešno sodeluje z Agencijo Oskar Kranj pri izvedbi planinsko-turističnih potovanj. Začelo se je z nepozabnim planinsko-turističnim potovanjem po zahodni Turčiji, nadaljevalo leto kasneje s potovanjem manjše skupine planincev po vzhodni Turčiji, na katerem smo se nekateri povzpeli na 3937 metrov visoki vrh Kačkarja v Pontskih Alpah, osvojitev biblijskega Ararata pa je bil sploh prvi vzpon na ta pettisočak v organizaciji Oskarja. V naslednjih letih smo skupaj prehodili številne poti jugovzhoda Turčije in se sprehajali po sredozemski Likijski poti. Leta 2008 smo se družili kar dvakrat - junija po poteh Maroka, kjer se nas je trinajst povzpelo na Toubkal (4165 m) v Visokem Atlasu, septembra pa smo hodili »od pekla do raja« na hrvaškem Velebitu in Paklenici. Vsakokrat je bilo zanimanje za potovanja veliko, vendar je vse prekosila Jordanija in Sirija, leta 2010. Bilo nas je kar 88 (skupaj z zunanjimi sopotniki 99!). Nepozabna je tudi Gruzija s Svanetijem in Kazbegijem ter Armenija, leta 2011. Naslednje leto je sledila Španija v ritmu flamenka, ki nas je popeljala od Andaluzije do Barcelone. Leta 2013 smo obiskali Islandijo, deželo ognja in ledu.

V razmišljanju, kam bi se odpravili v letu 2014 je prevladala zamisel Oskarja Savarina, da zaokrožimo naša potovanja s pohodi po vzhodni Turčiji. Kot je zapisal v programu, »je Vzhodna Turčija je za ljubitelje narave in planin eden izmed najlepših potovalnih terenov. Na kratkem potovanju se izmenjujejo pokrajine, ki bi jih našli na Škotskem in v Tibetu, v Alpah in Osrednji Aziji. Zazdi se, kot da bi vsak dan vstopali v novo deželo. Vzhodna Turčija vabi tudi v civilizacijski preplet; tu so veličastni ostanki grške, gruzijske in armenske, iranske, kurdske in turške kulture. Zgodb je tu kot jih duša želi. Ovite so v spontano tradicionalno in zelo samobitno preobleko lokalnih prebivalcev, ki v skromnih vaseh živijo odmaknjeno življenje.«

O vsem tem smo se lahko prepričali med našim desetdnevnim potovanjem, ki se je začelo v črnomorskem mestu Trabzon, nekdanjem središču Komnenskega cesarstva. Potem smo se odpeljali globoko v Pontske Alpe na obisk pravoslavnega samostana Sumela, ki je ena od največjih turških znamenitosti. Samostan iz leta 386 je vklesan v 300 m visoko bazaltno steno. Sledilo je prvo kopanje v Črnem morju. V mestu Rize  je bil postanek ob čajni plantaži in obisk predelovalnice čaja. Nato pa smo se po najlepši črnomorski dolini Čamlihemšin vzpeli visoko v gorovje Kačkar.

Ayder je najbolj poznana črnomorska višinska planšarija, s številnimi penzioni in hoteli in leži na višini 1250 metrov. Zjutraj smo se s kombiji odpeljali po makadamski gorski cesti na planino Zgornji Kavron, na višini 2250 metrov, kjer smo se razdelili v dve skupini. Nekaterim se je zdelo, da so že dovolj visoko, zato so raje ostali na planini, si ogledovali zanimive kamnito - lesene planšarske stanove, se sprehodili proti koncu ledeniške doline, nad katero kraljujejo zasneženi tritisočaki, nato pa so si v bližnji restavraciji privoščili okusne pečene postrvi in muhlamo - raztopljeni sir s tekočim maslom. Glavnina pa se je odpravila navzgor na višino našega Triglava, do slikovitih ledeniških jezer. Nekaj se nas je po snegu povzpelo do najvišjega jezera, ki leži že blizu 3000 metrov visoko. Najvztrajnejša skupina planincev pa se je odločila osvojiti enega od lažjih tritisočakov v bližini. Povzpeli so se na mejni vrh med planinama Kavron in Čajmakčur in mu izmerili okrog 3150 metrov nadmorske višine. Na tem vrhu brez imena so razvili slovensko zastavo in ga poimenovali »PD PT Ljubljana dag«. Pri sestopu smo se vsi skupaj srečali ob deročem hudourniku, ki smo ga, tako kot pri vzponu, bosi prebredli. Prilegel se nam je počitek v planšarski restavraciji, ob okušanju lokalnih jedi, nato pa smo se s kombiji vrnili v Ayder. Prosto popoldne smo nekateri preživeli v turških toplicah, zvečer pa smo v narodni restavraciji prisluhnili domačinom, ki godejo na dude in gosli in se z njimi zavrteli v kolu.

Kar prehitro se je končal naš obisk visokega gorovja Kačkar. Spustili smo se po dolini Čamlihemšin, se sprehodili po subtropskem zelenju do slikovitega slapa, postali ob starem osmanskem kamnitem mostu, ki se v elegantnem loku boči nad hudourniško reko Firtina, čez katero so se nekateri tudi popeljali po napeti jeklenici. Kmalu smo bili spet ob Črnem morju in si privoščili še drugo kopanje na naši poti. Pri Hopi smo ponovno vstopili v črnomorsko gorovje. Zelo počasi smo se prebijali po cesti proti Yusufeliju. Večkrat je bila razkopana ali pa preusmerjena zaradi gradnje največjega jezu na reki Čoruh, ki bo v naslednjih nekaj letih povsem spremenil divjo gorsko pokrajino. Popoldne smo se z lokalnim prevozom dvignili visoko v gorovje do stare gruzijske katedrale Ishan. Prihod v Yusufeli je bil svojevrstno presenečenje. Pričakal nas je domačin Sirali Aydin, s katerim smo se leta 2002 povzpeli na najvišji vrh Kačkar. Po pozdravu nas je povabil k svoji turistični agenciji na drugi strani reke Barhal. In tu nas je presenetil izvesek njegove agencije, ki je vabil na rafting in planinske ture. S fotografije na vrhu Kačkarja sta nas gledala predsednik našega društva in nekdanji načelnik Izletniškega odseka.     

Zgodaj zjutraj smo nadaljevali z raziskovanjem doline reke Čoruh. Vožnja proti Ardahanu je bil vzpon na visoko anatolsko ravnico, v svet prostranih višinskih goličav vse tja do Kitajske ... Pot nas je zanesla do jezera Čildir, kjer smo se povzpeli na Vražji grad (Šejtan kalesi). In že smo nadaljevali v dokaj lepo urejeno mesto Kars.

Zjutraj smo se odpravili do nekdanje armenske prestolnice Ani. Nekdaj mogočno mesto tisočerih cerkva na svileni cesti nas je presunilo z veličastnim obzidjem, sprehod med ruševinami Anija je potekal s pogledi na Armenijo na drugi strani mejne reke Arpa. Med vožnjo vzdolž meje z Armenijo smo se ustavili v Tuzluči in obiskali solni rudnik. Spustili smo se v dolino Igdirja, nad katero z nebeških tečajev "visi" armenska sveta gora Ararat. Med lavinimi preprogami smo se vzpeli do prašnega Dogubeyazita, obmejnega Texasa. Tako razsutega kraja nismo videli ne prej ne kasneje na naši poti.

Naš zgodnji jutranji vzpon je bil nagrajen s sončnim vzhodom za Velikim in Malim Araratom. Vrnili smo se na zajtrk, nato pa smo se med kurdskimi vasicami vozili do obrisa »Noetove barke«, v pobočju nasproti gore Ararat. Popoldne smo končali pod urartsko trdnjavo, ki kraljuje nad nekdaj razkošno palačo Izaka paše, v kateri smo lahko občudovali enkratno kombinacijo armenske, gruzijske, osmanske in iranske arhitekture.

Naše potovanje se je hitro bližalo koncu. Vožnja proti Vanu je bila panoramska poslastica za ljubitelje planin in prvinske narave. Na poti preko 2.600 metrov visokega prelaza smo se sprehodili med lavinimi jeziki, postali smo pri slapu Muradije, se fotografirali z domačini. Po prihodu v mesto Van smo se odpeljali do inštituta belih vanskih muck, ki imajo eno zeleno in drugo modro oko. V poznem popoldnevu pa smo se povzpeli na največjo turško citadelo - nekdaj prestolnico urartske civilizacije - Tušpo, ki veličastno dominira nad jezerom.
Vansko "morje" je največje sodavo jezero na svetu. Jutranja vožnja do pristanišča, od koder nas je ladjica popeljala na otoček Akdamar. Obiskali smo lepo ohranjeno armensko stolnico iz 11. stoletja in se okopali v jezeru. Ob Vanskem jezeru smo nadaljevali v Tatvan in od tam po panoramski cesti proti Ahlatu. Ob sončnem zahodu smo obiskali staro seldžuško pokopališče in mavzolejske grobnice njihovih vojskovodij. Čakala nas je le še nočna vožnja na letališče v Diyarbakirju, od koder smo poleteli proti Carigradu in dalje proti Ljubljani, kjer se je končala naša tokratna turška zgodba.