Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Planinke in planinci Seniorskega odseka PD Pošte in Telekoma Ljubljana smo se navsezgodaj odpeljali proti Novi Gorici. Mesto se še ni pošteno zbudilo, ko smo mimo zelene lepotice hiteli proti Kobaridu, kjer nas je čakal stari znanec z markantnimi brki. Vodnik Joško je bil kot vselej, dobre volje in nasmejan. Po postanku za jutranjo kavo smo se odpeljali proti kraju Livek, ki se nahaja na prevalu med Kukom (1243 m) in Matajurjem (1642 m). Sredi vasi nas je pričakal pravljičen vodnjak z osvežujočo hladno vodo. Sicer je bilo obmejno gručasto naselje, ki povezuje Soško dolino in Benečijo, odeto v zgodnje dopoldansko spokojnost. Navdušujoč mir je plaval nad vasjo in kar vabil na postanek. Toda naš vodnik je bil neomajen, že je hitel proti vaški župnijski cerkvi sv. Jakoba (iz 16. stol.) ob kateri raste 500 let stara lipa. Njen obseg znaša v prsni višini človeka skoraj 6 metrov, visoka pa je 16 metrov. Eden od njenih vrhov se je posušil, deblo pa je votlo in bulasto. Livško lipo so na simboličen način »poročili« s kostanjem iz Topolovega, na drugi strani hriba.

Nekaj minut za ogled in že smo bili na gozdni poti, ki so jo domačini po ukinitvi meje s sosednjo državo opremili z razni mislimi o omejenosti človekovega duha in o mejah, ki si jih nekateri tako radi postavljajo. Toda pot, po kateri smo hodili je dokazovala, da kontrabant najde pot še na tako tesno zaprti meji. Zgodba se je znova in znova ponavljala, ne glede na to katere države so razmejevale sosednji vasi. Tako kot narava, tudi življenje najde pot za preživetje. Hoja sama po sebi ni bila naporna, toda soparen dan, ki je povzročal obilno znojenje in sopihanje, je kvaril vzdušje vse dokler se nismo spustili v idilično vas Topolovo. Naravnost neverjetno, kako so domačini uspeli prenoviti stare hiše, ne da bi vasi vzeli dušo. In ga ni bilo pohodnika med nami, ki se ne bi navdušil nad videnim. Pa tudi samo Pot kontrabanta so okrasili z umetninami, ki vsaka po svoje zbuja radovednost in spodbuja razprave o tem, kaj so hoteli avtorji sporočiti mimoidočim. Pa saj je vseeno, a ne? Vsak drugače razume umetnost ...

Po vrnitvi na izhodišče pohoda smo se odpeljali na »Poštarco«. Pričakalo nas je prijazno osebje, ki je ob pomoči našega Maksa poskrbelo, da smo kar se da hitro vsi dobili okrepčilo na mize. Okusnemu golažu je sledil še mamljiv štrukelj. Njami. Priporočamo vsem, da se sami prepričate o ponudbi in s prijatelji obiščete Poštarski dom na Vršiču. Ne bo vam žal. Zagotovo.

Kmalu smo se morali posloviti od Vršiča in se vrniti domov. Lepo je bilo in le to šteje. Znoj in sopara, ki sta nas spremljala do Topolovega in nazaj, sta bila že pozabljena.  Na koncu ostanejo le lepi spomini.

Zapisal: Jožef Tišlarič

Foto:     Stane Tomšič