Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Pliš (933 m)

Četrtek, 18. september 2014

Skupina nasmejanih in dobrovoljnih seniorjev našega planinskega društva se je zbrala na običajnem izhodišču v Ljubljani. Nismo prav dolgo čakali na prihod posebnega avtobusa, ki nas je popeljal proti Ilirski Bistrici in naprej proti mejnemu prehodu Rupa. Mejo s Hrvaško smo prestopili brez odvečnega čakanja in smo veselo odbrzeli naprej proti vasi Laze. Med potjo so se nam pridružili še trije kolegi planinci iz Slovenije - Branko, Sandra in Jadranka. Slednja je med vožnjo do izhodišča izleta povedala številne zanimivosti iz zgodovine kraja, o tem kako so Turki doživeli enega svojih redkih porazov med svojimi bojnimi pohodi v teh krajih in kako vasice, ki jih bomo obiskali, počasi toda vztrajno izumirajo.

Hitro, prehitro smo bili na izhodišču in smo jo že ubrali po ozki poti proti vasi Laze. Marija, Boris, Branko in drugi so pošteno stopili in smo en dva tri bili med hišami, sicer prijetnimi, toda več ali manj praznimi. Dobro markirana pot nas je kmalu usmerila v hladen gozd. Pot je tu in tam bila nekoliko blatna, toda ni bilo sile. Jadranka je med potjo razlagala o tem in onem. Tudi o gobah - črnih trobentah, ki so znane tudi kot mrtvaške trobente in tudi kot črni piskači (Lat.: Craterellus cornucopioides). In glej ga zlomka, celo našli smo nekaj predstavnikov te vrste, ki so se kot za nalašč pokazale ob naši poti. Gobe so mimogrede bolj za začimbo kot kaj drugega in presenetljivo drage za nakup. Med poznavalci so cenjene vsaj toliko kot tartufi.

Po kratkem postanku za osvežitev smo nadaljevali skozi gozd in kmalu prispeli na vrh 933 m visokega Pliša. Na vse strani se je odprl krasen razgled. Videlo se je do morja na eni strani in na drugi strani do slovenskih gora. Žal je bil Triglav v meglici, obronki Javornika pa so se dokaj lepo risali na obzorju. V lepem sončnem dnevu smo si privoščili daljši počitek in malico iz nahrbtnika. Pred nadaljevanjem poti smo še naredili skupinski posnetek in pričeli s spustom proti Klani.

Med potjo smo se na kratko ustavili še v vaši Lisac. Odtisnili smo drugo štampiljko v dnevnik Klanjske planinske poti (Klanjski planinarski put) in smo že nadaljevali s hojo proti Klani. Med potjo smo si vzeli še čas za ogled ruševin Kaštela Gradina. Razgled z ostankov letne rezidence iz 15. stoletja je bil nekaj posebnega. Pokrajina je na vse strani bila kot na dlani. Paša za oči. Toda, ker se je dan že odmaknil, smo se hitro vkrcali na avtobus in se zapeljali do prijetnega lokala, kjer smo si privoščili obilno in okusno kosilo. Domači rezanci - fuži, so se kar sami od sebe topili v divjačinskem golažu in nato še ena nagrada. Doma narejeni slivovi cmoki, njami. Jadranki, Branku in Borisu hvala za čudovit dan in darila za brbončice!                  

Zapisal: Jožef Tišlarič, pomočnik vodnika ture