Vodniški odsek - Galerija

Jutro na postajališču št. 29 je bilo kot vsako drugo. Mesto se je prebujalo, planinke in planinci so prekipevali od energije, se veselo pozdravljali med seboj. Le da so tokrat poleg nahrbtnikov ob sebi imeli še kup prtljage. Vrata prtljažnega prostora velikega avtobusa so na široko zevala in čakala, da se napolni s kovčki in torbami. V nekaj minutah je 53 planincev, skupaj s tremi spremljevalci iz TA Balkanika, napolnilo avtobus in se podalo proti morju.

Petek, 29. avgusta 2014 je bil rezerviran za daljši premik od Ljubljane proti Zadru ter naprej s trajektom do Brbinja na Dugem otoku. Pot do Zadra je minila hitro kot bi mignil. In že nas je čakalo prvo presenečenje: naš turistični in planinski vodnik Renato se je dogovoril z lokalno vodičko. Ure čakanja na trajekt smo popestrili z vodenim ogledom mesta. Vodička je veselo razlagala, da je Zadar eno od najstarejših mest na Jadranu in da v zadnjem desetletju poleg Splita postaja en od gospodarskih centrov na Hrvaškem. Mesto je bilo po II. svetovni vojni pretežno na novo zgrajeno. V bombardiranjih, zaradi strateško pomembnih komunikacijskih linij, je bilo uničeno več kot 68 % mesta. (Renato je dejal, da je bil Zadar bombardiran 78 krat, Maribor pa 72 krat.) Sicer to ni bilo prvo večje uničenje mesta. Celotna zgodovina mesta je prepletena z izmenjevanjem različnih »lastnikov«, ki so vsak v skladu s svojo takratno trenutno kulturo, mestu pustili pečat. Med slednjimi zagotovo izstopajo štiri cerkve, ki so zaščitnice mesta. Cerkev Sv. Kerševana je glavna in je upodobljena tudi v sodobnem grbu mesta Zadar. Med številnimi zanimivostmi naj omenimo, da je bilo v času vladavine Mussolinija zgrajena »Gradska viječnica«. Zgradba je bila odprta, brez oken, tako, da so lahko vsi zainteresirani slišali vse kaj so se svetniki pogovarjali, o čem in kako so odločali. V zgradbi so potekala tudi sojenja, dogovarjanja in pogajanja. Nedaleč od Zadra, v kraju Smiljan je bil rojen Nikola Tesla, je nadaljevala vodička. In da zanimivosti ne bi zmanjkalo je še dejala, da je mesto elektriko dobilo že v 19. stoletju in sicer le tri dni po prvi elektrifikaciji New Yorka. Cerkev Sv. Donata je tudi edinstvena. V Evropi sta le dve cerkvi grajeni v neobičajni dvojni krožni gradnji (druga je v Nemčiji). Zaradi izjemne akustike se prostor danes uporablja tudi za koncerte in druge javne prireditve. Znatno pozornost je pritegnil tudi Polon - steber sramu, ki je ostal še iz časa Rimljanov. Nekoč so nanj privezovali tatove in nepoštene obrtnike ter prešuštnice. Zanimivo, v času našega obiska nanj ni bil nihče privezan. In tudi videti ni bilo, da bi bil pred kratkim v uporabi. J

Sodobno presenečenje je sledilo proti koncu našega ogleda - MORSKE ORGLE in POZDRAV SONCU. Morske orgle so arhitekturni objekt in hkrati eksperimentalno glasbilo, ki se nahaja na zahodnem delu zadrskega polotoka. Zasnovane so kot skupina 35 cevi, ki so speljane pod velikimi marmornimi stopnicami, morski valovi pa ustvarjajo zračni tlak, ki v ceveh proizvaja naključne, vendar dokaj harmonično urejene tone. Zasnoval jih je arhitekt Nikola Bašić kot del projekta restavracije stare mestne rive, javnosti pa so bile predstavljene 15. aprila 2005. V neposredni bližini, na vrhu zadrskega polotoka je zasijal tudi »Pozdrav soncu«, delo istega arhitekta. Pozdrav soncu sestavlja tristo večplastnih steklenih plošč, postavljenih v isti ravni s kamnito ploščadjo na rivi, v obliki kroga, s premerom 22 metrov. Zamišljen je kot prostorska instalacija v obliki amfiteatra, okrog katerega je na kamnitih kockah stiliziran prikaz vseh planetov Sončnega sistema in njihove poti. Da presenečenj ne bo konec, steklene plošče delujejo kot sončni kolektorji, ki zbirajo energijo in zagotavljajo delovanje luči, ki v temi razsvetljujejo omenjeni prostor. In še to: Prav s tega dela zadrske rive se, po besedah slavnega Alfreda Hitchcocka, vidi najlepši sončni zahod na svetu.

Drugi dan naše odisejade se je začel s plovbo na otok Žut. Povzpeli smo se na dva razgledna vrhova, s katerih je bil prelep razgled na Dugi otok na eni, in na kornatski arhipelag na drugi strani. Dan je bil vroč in smo komaj čakali, da se z razgretega kamenja vrnemo v prijetno zračen in hladen lokal na obali, kjer je stregla simpatična purgerica. Med pogovorom smo hitro razbrali, da ji planinstvo ni tuje in mogoče se srečamo kje na Medvednici ali drugje.

Slaba vremenska napoved nas je nekoliko prizemljila. Tako smo tretji dan izkoristili za voden obisk družinskega nasada oljk in fig. Naš gostitelj Lovro in njegova mama sta nas sredi oljčnega nasada postregla z domačim kruhom in oljčnim oljem. Nata sta nas popeljala do lično urejenega novega nasada fig, kjer smo se lahko sladkali po mili volji. Seveda nas je presenetila tudi z aromatičnim izdelkom iz fig. Ni manjkalo niti drugih sadežev, ki smo jih kar tako mimogrede med hojo pobirali z dreves in grmovja. Pot smo končali v Saliju, kjer naj bi po zagotovilu številnih poznavalcev, imeli daleč najboljši sladoled daleč naokoli. Turška družina, eni so trdili da so Albanci, pa saj ni pomembno, izdeluje sladoled po družinskem receptu. Ja, in planinskega vodnika iz PD Matica smo tudi srečali. Pa naj še kdo reče, da se planinci srečujemo samo v hribih. J

Četrti dan je bil deževen in namesto z ladjico smo se prevažali z avtobusom. Dan smo izkoristili za ogled najbolj severnega dela otoka z mestecem Božava in svetilnika, ki je bil zgrajen v času Avstro-Ogrske monarhije. 40 metrov visoki svetilnik »Veli Rat« je bil dograjen leta 1849 in je v njem mogoče najeti apartma s štirimi ali tremi posteljami. Če vas zanima, se postavite v vrsto in mogoče vam bo uspelo prespati leta 2034 ali kasneje. Apartmaji so namreč oddani za več kot 20 let naprej. Na svetilniku je stalno prisoten oskrbnik, ki se dnevno vsaj enkrat vzpne po 148 stopnicah do vrha svetilnika. Razgled z vrha v času našega obiska ni bil najboljši. Sicer naj bi bil fascinanten. Svetilnik »Veli Rat« bo še mnoga leta kazal pot pomorščakom. Veliko dvorišče, ki jo krasi stara cerkvica skrita pod stoletnim borom, bo bolj zanimiva za tiste, ki jim je trdna podlaga pod nogami ljubša od plovbe po morju.

Telaščica je bila vsa v zelenem. Borove iglice, ki bi ob tem letnem času morale biti suhe in krhke, so bile mehke in voljne kot lanene niti. Nekateri so se kljub slabemu vremenu podali na kopanje v jezero Mir, kjer je koncentracija soli 7x večja od koncentracije v morski vodi. V jezeru naj bi živele jegulje, ki kot majhne priplavajo vanj. Po tem, ko zrastejo pa ne morejo več nazaj v morje. Jezero je dolgo 900 m, na najširšem delu je široko 300 m, največja globina je 6 m. Dno jezera je v plitkejših delih kamnito, v JV delu je prekrito z blatom in fangom - zdravilnim muljem. Narodni park je zanimiv tudi zaradi klifov, ki se strmo dvigajo nad morjem

Izboljšanje vremena nam je omogočilo, da smo z ladjico odpluli do otoka Veli Kornat, kjer neprijazen sprejem lokalnega ribiča ni pokvaril našega razpoloženja in smo se skupaj vzpeli na najvišji vrh Metlino (237 m).  Temperatura ob morju je bila visoka, skoraj tako kot jakost vetra na vrhu. Ob obali nam je bilo vroče, na vrhu hriba pa nas je hladilo do kosti. Saj ni za verjeti, toda bilo je res.

Seveda smo med našimi pohodi obiskali tudi najbolj sveto med cerkvami na otoku - cerkvico Male Gospe. Po kratkem postanku na cerkvenem dvorišču smo pot nadaljevali v Božavo. Od tam se je del skupine z avtobusom odpeljal do plaže Sakarun, drugi so se tja kljub vročini kar sprehodili in se nato osvežili v čisti morski vodi.

Obiskali smo tudi otok Ugljan in se povzpeli na razgledni vrh nad Kukljico. Od daleč smo si ogledovali Čokavac, ki je poln anten in repetitorjev. Po spustu do obale smo iskali idealno plažo Sabušo, ki pa je kar ni in ni bilo od nikoder. Konec turistične sezone in tudi edini lokalček ob obali je že bil zaprt. No, saj smo se znašli, kot po navadi.

Zadnji dan je bil rezerviran za ogled kraške jame, imenovana Strašna peč. Kljub imenu le ni bilo tako strašno in tudi vzpon na Orljak (301 m) je bil edini pravi planinski vzpon v času našega obiska Dugega otoka. Je pa tudi res, da razen nas na vrhove hribov domačini ne zahajajo in da smo bili deležni kar nekaj začudenih pogledov, ko smo se v dokaj visokih temperaturah in znatni vlažnosti podajali na naše izlete.

Nerodne situacije, bolezni v ansamblu in ne vedno uspešno zadoščena pričakovanja glede hrane ter še česa, bodo kmalu pozabljena. Pač se vedno ne izide kot bi si želeli. Kljub vsemu bodo ostali lepi spomini in slike, ki povedo več kot tisoč besed. Se vidimo naslednje leto. In prav je tako.   

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografiral: Danilo Cej

Tabelarni prikaz realiziranih pohodov: