Vodniški odsek - Galerija

Megleno jutro ni odvrnilo 34 radovednih planincev, ki so se podali na »izlet v Neznano«. Slike, ki jih je ob razpisu ture objavil vodnik, so nekatere planinke in planince motivirale, da so več dni iskali in ugibali, kam se bomo tokrat podali. Najbolj vztrajna planinka je celo dejala, da je cela dva tedna vztrajno iskala cilj tokratnega izleta in je na koncu tudi uspela. Že po nekaj minutah ugibanja je natančno poimenovala cerkev, ki je bila med vsemi slikami najbolj markantna - cerkev Sv. Križa. Je pa tudi dodala, da se je med iskanjem cilja veliko naučila in veliko  novega spoznala.

Našla je tudi izvir reke Ljubije, ki preko posebnih cevovodov s pitno vodo oskrbuje Velenje. Ob našem obisku je bil izvir še posebej bogat z vodo. Tako smo lahko občudovali manjše slapove in penečo se lepotico. Skozi megleno sotesko smo nadaljevali proti Oslovski gori, kot so prej pravili kraju med Štajersko in Koroško, na nadmorski višini 1054 metrov. Na vrhu stojita kar dve cerkvi, posvečeni sv. Križu. Kot pripoveduje zgodba o nastanku te božje poti, je konec 18. stoletja bližnji kmet Sovinek izgubil vola iz svoje črede. Pastirji so ga iskali več dni. Nazadnje so pogledali na Oslovsko goro. Našli so ga pod veliko smreko. Klečal je pred križem na njej. Zaradi množic, ki so se zgrinjale k čudežnemu križu, so se odločili postaviti cerkev. Leta 1840 je bila zgrajena cerkvica z lepim baročnim zvonikom. Osem let kasneje, oktobra 1848, ko je prvič prišel sem škof Slomšek, se je lahko prepričal, da je nova cerkvica premajhna. Zato je škofija dala dovoljenje za gradnjo večje. Težka dela, pri katerih je bilo treba večino materiala pripeljati ali prinesti vrh gore, so trajala sedem let. Leta 1857 so bila dela končana. Veliko cerkev sv. Križa je 8. avgusta 1862 posvetil škof Slomšek.

Ob našem obisku se je vrh gore kopal v soncu. Šoštanj in Velenje sta bila na dnu snežno belega meglenega morja. Kmalu smo se tudi mi podali vanj in se pred vrnitvijo v Ljubljano ustavili na kmečkem turizmu Lesjak. Pričakali so nas z bogatim in izjemno slastnim kosilom. Same domače dobrote so bile na mizi. In kar je res je res: tako dobro se le redko je. In ne samo hrana, tudi urna lastnica ter celotna družina zaslužijo vse priznanje in pohvalo. Prijaznost, domačnost in pozitivno energijo je bilo čutiti na vsakem koraku. Za »piko na i« je poskrbel harmonikar Lovro. Večina planincev je med posameznimi hodi z veseljem zaplesala. Drugi so harmoniko spremljali s petjem. Veselja in zadovoljstva je bilo na pretek.

Tako kot po navadi, ko je luštno čas prehitro mine in žal, na višku zabave smo se morali posloviti in se podati v dolino ter nazaj proti megleni Ljubljani. Lepi spomini še dolgo ne bodo zbledeli. In če že bodo, se bomo z veseljem vrnili.

Jožef Tišlarič