PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

KAČKAR (3932 m) Turčija - 28. avgust do 3. september 2015

Nad jugovzhodno obalo Črnega morja se, kot podaljšek Kavkaza, dvigajo skoraj 4000 metrov visoke Pontske Alpe, z osrednjim območjem, ki ga predstavlja gorovje Kačkar. Granitno gorovje delijo globoke ledeniške doline, z mnogimi jezerci, številni izviri napajajo potoke in reke, med njimi je reka Čoruh, ki se izliva v Črno morje ravno na meji Turčije z Gruzijo. Pod starimi Grki se je pokrajina imenovala Kolhida, kasneje pod Rimljani oz. Bizantinci pa Lazica. Gorske predele še danes naseljujejo ljudstva Laz, gruzinskega porekla in Hemšin, armenskega porekla, ki so pod Otomanskim imperijem sprejeli Islam.  

Člani Planinskega društva Pošte in Telekoma Ljubljana smo bili prvič v območju Pontskih Alp leta 2002, ko smo se od črnomorske obale povzpeli v gorato notranjost, doživeli večdnevni ljudski festival z rokoborbami in bikoborbami nad Artvinom ter se nato z južne strani povzpeli na 3932 metrov visoki Kačkar, ki je 4. najvišji vrh turških gora (najvišji je seveda ugasli vulkan Ararat, 5137 m, na katerega smo se tudi povzpeli leta 2002). Ponovno smo Pontsko gorovje obiskali leta 2014, na planinskem potovanju po vzhodni Turčiji. Iz letoviškega planinskega naselja Ayder Kaplica, z zdravilnimi toplicami (kaplidža=toplice), smo se povzpeli do jezer in na najbližji vrh nad planino Yukari Kavron, ki smo ga poimenovali »PD PT Ljubljana Dag (3200 m)«. Tu se je porodila želja, da bi visoko gorovje enkrat tudi prečili čez gorske prelaze od juga do severa.

Od ideje do realizacije je minilo le eno leto in tako se je konec avgusta 2015 v Ljubljani zbrala petčlanska skupina planincev, se odpeljala na zagrebško letališče, poletela proti Istanbulu, od tam pa v Erzurum. Na letališču nas je pričakal lokalni vodnik Sirali Aydin, po rodu Laz, ki ga že dolgo poznamo, saj je vodil naš prvi vzpon na Kačkar, srečali pa smo se tudi lani v Yusufeliju. Že kar takoj je moral začeti reševati zaplet s prtljago enega od naših sopotnikov, ki se je izgubila na poti od Istanbula. Izpolnjevanje obrazca in prvi telefonski klici, nato pa v deževno mesto na prvo večerjo, kjer smo se najedli okusnih ražnjičev.

Naslednje jutro v Yusufeliju še ni bilo jasno, kdaj se bomo odpravili proti hribom, saj o izgubljeni prtljagi ni bilo nobenih novic. Čakanje smo skrajšali z obiskom ostankov pravoslavnega samostana Dört kilise (Štiri cerkve). Medtem je, po vztrajnem prizadevanju Siralija, izgubljena prtljaga prispela in ob 16. uri smo krenili na pot proti gorski vasici Yaylalar (1896 m).

Tretjega dne zjutraj smo se končno odpravili na štiriurni pohod proti baznemu taboru pod Kačkarjem, našo prtljago in šotore pa so nosile mule. Po prihodu v tabor Dülberdüzü, na višini 2860 metrov, smo poiskali primeren prostor za šotore, ki smo jih na hitro postavili, saj nas je prešla popoldanska nevihta. Tabor oskrbuje turška agencija Bukla Tour, ki nam je v jedilnem šotoru postregla vročo juho za kosilo. Kmalu se je zjasnilo, zato smo se odpravili na aklimatizacijsko turo nekaj sto metrov višje. Po večerji smo se kmalu odpravili v šotore, saj nas je čakalo zgodnje vstajanje in naporna celodnevna tura.

31. avgusta 2015, ob 4.30 smo, ob svetlobi polne lune, začeli naš vzpon na najvišji vrh. Prvi del je potekal po lahki poti mimo čudovitega kraterskega jezera Deniz Golü (3300 m), sledil je krajši spust do vznožja Kačkarja, nato pa se je začela zahtevnejša plezarija po granitnem skalovju in točno ob 10. uri smo stali pri omarici z vpisno knjigo in obvezno turško zastavo, na višini 3932 metrov. Odprli so se nam skoraj neskončni razgledi po vrhovih in dolinah pontskega gorovja, ki pa jih je že začela zastirati naraščajoča oblačnost, kot je običajno na tej visoki gorski pregradi med Anatolsko planoto in Črnim morjem. Sestopili smo po isti poti do tabora, kjer smo, po obvezni vroči juhi in čaju, naložili šotore in prtljago na mule, se poslovili od oskrbnika tabora in sestopili v tri ure oddaljeno vasico Olgunlar. Utrujenim od dolge ture, ni bilo nikomur do ponovnega postavljanja šotorov, zato smo se po dobri večerji z veseljem odpravili spat v skromen planinski penzion.

Zadnji dan trekinga je bil namenjen uživanju pogledov med celodnevnim sprehodom iz ene ledeniške doline v drugo, čez gorski prelaz Naletleme. Začeli smo z vzponom iz idilične gorske vasice Olgunlar (2130 m), ob hudourniku Dibe, med opazovanjem številnih gorskih potokov in bujnega rastlinja. Nad značilno polkrožno oblikovano ledeniško dolino se dvigajo zašiljeni vrhovi, ki na senčni strani skrivajo zaplate večnega snega in ledu. Po dolini se dviga starodavna mulovodska pot vse do 3225 metrov visokega gorskega prelaza Naletleme, kjer se pot prevesi iz severa na jug, v dolino Čaymakčur, mimo gorskega jezera Karadeniz Golü, nad katerim se dviga naš lanski vrh »PD PT Ljubljana«. Jezero smo pustili na desni in začeli zadnji vzpon na naslednji prelaz, ki pelje v dolino Kavron. Nedaleč od prelaza so že spet ledeniška jezera (največje se imenuje Büjükdeniz Golü), pri katerih je sledilo obvezno fotografiranje s severno steno Kačkarja v ozadju. Nato smo se samo še uživaško spuščali po zelenih cvetočih livadah, ob gorskem potoku s postrvmi, vse do turistično urejene planine Yukari Kavron (2250 m). V vaški restavraciji je bila naša tridnevna tura končana in sledil je zaslužen počitek ob pivu in pečenih postrvih, ki jih je mlada natakarica pred našimi očmi nalovila in bazena za hišo. Planina Kavron se je od prejšnjega leta precej turistično razvila, nastajajo novi nastanitveni objekti, širijo dovozno cesto. Po tej vijugasti gorski cesti smo se, ob glasnih zvokih lokalne glasbe, odpeljali v 12 km oddaljeno letoviško naselje Ayder. Naselje na povprečni nadmorski višini 1350 m, se razteza v dolžini 2 km, od začetka naselja, do konca, je kar 300 m višinske razlike. Gorski letoviški kraj, v poletnih mesecih radi obiskujejo Turki pa tudi Arabci, zato vsako leto rastejo novi hoteli in penzioni. Tu živeči Lazi in Hemšini se ob večerih družijo ob zvokih dud (tulum). V ljudsko kolo (horon) se vključi staro in mlado, moški in ženske. Ples v monotonem ritmu vodi moški (včasih tudi ženska), ki z vzkliki spreminja smer, gibe telesa in zapletene korake plesalcev, ti pa mu odgovarjajo s petjem. Seveda smo se morali v kolo vključiti tudi mi, skupaj z našim vodnikom Siralijem in treba je priznati, da nas je ta ples bolj utrudil, kot celodnevna planinska tura.

Na naš zadnji dan v severovzhodni Turčiji smo se poslovili od Ayderja. Med vožnjo proti morju smo se ustavili v mestecu Čamlihemšin, upravnem centru tega dela črnomorskega hribovja, kjer živijo Lazi in Hemšini. Naslednji postanek je bil pri enem od starodavnih kamnitih mostov, ki v loku povezujejo bregove hudourniške reke Firtina. Ustavili smo se pri Rafting centru, kjer je bilo polno arabskih otrok - eni so se preizkušali v raftingu, drugi so se z osebno žičnico prevažali čez reko. Nadaljevanje vožnje po dolini nas je kmalu pripeljalo na obalo Črnega morja in ob nasadih čaja do mesta Rize, kjer smo na mestni trdnjavi popili čaj med pogledi na dolgo obalo. Malo pred naslednjim mestom Trabzon smo se ponovno povzpeli v gorovje, do znamenitih ostankov samostana Sumela, ki je zgrajen v navpični steni, kot nekakšen Predjamski grad. V Trabzonu smo doživeli večerni vrvež v starem mestnem jedru, uro po polnoči pa smo se odpeljali na letališče in preko Istanbula v Ljubljano, kjer se je končalo naše sedemdnevno potepanje.

Stane Tomšič   

Glej še:

Turčija 2014:   http://www.pdrustvo-ptlj.si/?tip=drustvo&pod=galerije&id=416

Kačkar in Ararat 2002: http://www.pdrustvo-ptlj.si/?tip=drustvo&pod=galerije&id=491