PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
DOM JE ZAPRT !!!!!!

KAČKAR in ARARAT - Turčija 2002

Kačkar 3937 m   26. junij 2002.

Vzhodna Turčija. Divje reke, globoke soteske, visoki zasneženi vrhovi Pontskega gorovja. Ob deroči reki Barhal  smo prenočili pod šotori. Zjutraj se je končno začela avantura! S planinsko opremo smo se stisnili v kombi in sledila je divja vožnja skozi soteske pogorja Kačkar. Nevarnost vožnje je omilila mimo bežeča pokrajina s svojo neizmerno lepoto. V zadnji vasici obvezen čaj, malo naprej pa so nas že čakali konji, da bi prevzeli našo prtljago. Prvi stik s pravo gorsko vasico in njenimi prebivalci. Kmalu smo se podali na pot k našemu planinskemu taboru, kjer smo prenočili. Naslednjega dne smo se v jutranjem hladu in mraku odpravili navzgor po dolini. Pot je postajala bolj strma, vendar se je sneg ravno prav prediral za prijetno in varno hojo. Kmalu smo prispeli do zamrznjenega ledeniškega jezera, ki je ležalo na dnu navpičnih sten. Vzpenjali smo se naprej v smeri najvišjega vrha pogorja Kačkar. Na robu strmine, okrašene z opastmi snega se je končno pojavil pred nami v vsej svoji lepoti. Pa tudi grozeči nevarnosti, saj so bila s snegom zalita pobočja videti zelo strma, vmes pa so potekale proge zdrobljenega bazaltnega skalovja. Ugotovili smo, da smo glede na razmere na gori ustrezno opremljeni samo trije, za vzpon na vrh je bila potrebna popolna oprema t.j. dereze in cepin. Zato se je moral večji del skupine po isti poti vrniti v tabor. Strmino so prepredali manjši plazovi svežega snega, ki je padal med neurjem prejšnjega tedna. Snežni strmini je sledil pas razdrapanega skalovja in balvanov z manjšimi prekinitvami vse do vrha. Celoten vzpon je trajal slabih šest ur.Vpisna knjiga je vsebovala predvsem turška imena, lani septembra pa se je vpisal tudi Kranjčan, ki je sam potoval s kolesom po svetu. Vsekakor smo bili letos prvi na gori! 3937 metrov visoki vrh Kačkar pa je res nekaj posebnega. Razgledi z njega so neskončni. Kamor koli pogledaš se raztezajo nove in nove gorske verige, prekinjane z globokimi grapami in soteskami. Zrak je čist, saj tisoče kilometrov naokoli ni nobene industrije - pravi gorski raj!

Sestopili smo skozi strmi kuloar in se po prekoračitvi širokega hudournika po eni uri in pol znašli v taboru.

Ararat 5153 m  10. julij 2002

Proti večeru smo prispeli v prašno kurdsko mesto na iranski meji - Dogubajazit, nad katerim kraljuje očak Ararat ali po turško Bujuk Agri dagi, po slovensko pa Velika Ognjena gora.

Ararat - nekdanji vulkan, biblijski očak, sveta gora Armencev, najvišji vrh Turčije.

Zasneženi vrh je večinoma v oblakih. Tudi tisto jutro, ko smo se s kamionom odpeljali izpred hotela je bilo tako. Na žandarmerijski postaji so si vzeli tri ure časa, da so preverili že zdavnaj pridobljeno dovoljenje za vzpon in vpis naših osebnih podatkov, vključno s krvno skupino. Končno smo se odpravili največji dogodivščini naproti. Tovornjak nas je potegnil po razdrapani cesti do gorskega naselja, kjer smo planinsko opremo preložili na konje in se odpravili do prvega tabora na višini 3200 metrov. Naslednji dan smo se dvignili še 1000 metrov višje do roba snega in postavili drugi tabor. Tretjega dne ob treh zjutraj nas je zbudila ploha sodre. Rana ura, zlata ura. Sedaj je šlo zares. Enega člana odprave je višinska bolezen priklenila na posteljo, drugi je omagal kmalu po začetku vzpona in se nerad vrnil v tabor. Osem nas je počasi napredovalo po strmem snežišču. Del poti smo se vzpenjali po bazaltnem skalovju, ki je štrlelo iz snega. Prispeli smo do serakov na robu kraterja, ki je v celoti zalit s snegom in ledom tako, da smo se po platoju pred zadnjim vzponom prijetno sprehodili. Zadnji vzpon preko ledeniških razpok je minil v globokem zajemanju sape. Pet tisoč metrov za nas nižince vendarle ni mačji kašelj. Na vrhu smo navezali slovensko zastavo na drog in slikanju ni bilo konca. Megle so se gostile in redčile. Občasno se je razgled razširil proti Malemu Araratu, kakšnih posebnih razgledov pa ni bilo. Z vrha nas je pregnal veter in mraz. Sestopali smo počasi in uživali v lepoti gore. Po vrnitvi v tabor smo pospravili šotore in se odpravili v dolino. Na gori so se že zbirali črni oblaki, kmalu je tudi treskalo. Prevedrili smo v kurdski planšariji ob čaju. Dež se je unesel, sestopili smo do tovornjaka, medtem so prispeli tudi konji z našo prtljago. Proti večeru smo prispeli pred hotel. Prha, večerja, pijača, zmagoslavje. Naslednje dni smo preživeli sproščeno. En dan smo uživali v vročih Diyadinskih toplicah, drugi dan pa smo preživeli med domačini v tradicionalni gorski vasici.

Na obeh vrhovih sva stala člana društva:

Matjaž Pirš, načelnik Izletniškega odseka in Stane Tomšič, predsednik društva