PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Slovenska Istra, z arhitektom po poteh slovenske kulturne dediščine - nedelja, 27. septembra 2015

Na tokratnem izletu z našim članom, arhitektom dr. Borutom Juvancem smo se odpeljali v Slovensko Istro, kjer smo si med pohodom po Poti slapov ogledovali tradicionalno suhozidno gradnjo (kamnite vasice, terase - paštne, kažete - hišice, kale - puče...).

Po Poti slapov nas je vodil planinski vodnik Branko Bratož-Ježek, avtor te poti, ki ga že dobro poznamo, saj nas je v preteklih letih popeljal po številnih zanimivih poteh Slovenske Istre in Tržaškega Krasa.

Izhodišče izleta je bil Batifer v Sočergi, pri gostilni Milana Palčiča, nadaljevali smo v vas Sokoliči, si spotoma ogledali slapove, ki so bili žal suhi. Nadaljevali smo do nekdanjih beneških obrambnih stolpov, ki ju domačini imenujejo Starci in se počasi vrnili v Sočergo, na obilno kosilo v gostilni Milana Palčiča.

Prvi postanek je bil v vasici Sokoliči, ki je skupek le nekaj domačij, zidanih v istrskem peščenjaku. Vaščani so pred leti obnovili vaški kal, pri katerem smo imeli krajši postanek in poslušali razlago našega strokovnega vodnika dr. Boruta Juvanca.

Tik pod vasjo smo zavili v strugo potoka, jo prečili in nadaljevali po stari terasi v regulirano strugo še enega potoka. Prečili smo jo tik ob visoki, zidani pregradi. Nadaljevali smo po borovem gozdu k naslednji hudourniški grapi, v kateri nas je presenetil eden najlepših in najzanimivejših slapov ob naši poti. Najlepši je slap od spodaj, zato smo sestopili k njemu po strmi stečini. Od slapa smo se vrnili na stezo in po izrazitem skalnem grebenu prispeli k dvema beneškima obrambnima stolpoma, ki jih domačini imenujejo Starci. Privoščili smo si daljši postanek z malico, saj smo bili nekako na pol poti. Po flišni sipini smo nadaljevali v zatrep Reke, kjer nas je očarala ogromna peščenjakova pregrada, raz katero po obilnem deževju slapi voda. Tu se erozija dogaja pred našimi očmi. Nadaljevali smo skozi gozd in po njem navzdol proti, tokrat suhi, reki Reki, jo večkrat prestopili in končno smo bili pri slapu Veli Vir. Tudi ta je bil suh.

Od slapa se je pot nadaljevala zdaj na levem, zdaj na desnem bregu Reke. Precej zaraščena pot ni bila najbolj prijetna, preganjal nas je tudi čas, zato smo se po bližnjici povzpeli po mogočnem borovem gozdu (alepski bori) gor v Sočergo in mimo cerkve k Milanu, kjer smo po dobrih šestih urah sklenili našo krožno pot.

Stane Tomšič