Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Sveže, toda prijetno novembrsko jutro se je zbujalo nad mestom, ko so se nasmejane seniorke in seniorji PD Pošte in Telekoma Ljubljana že zbirali na postajališču avtobusa št. 29. Nedaleč od nas je bila železniška postaja, ki so jo čez noč napolnili migranti, katerim so zavrnili vstop v Avstrijo in so se morali z Jesenic vrniti nazaj v Ljubljano. Zgodba z migranti se nas je dotaknila tako ali drugače, kljub temu, da se je večina udeleženec trudila izogniti pogovorom o tej turobni temi. Minute so letele, skupina planincev se je vztrajno večala in kmalu je na postajališče zapeljal tudi naš simpatični voznik Jože G. Pospravili smo nahrbtnike, se posedli in napotili proti Rudniku. Med potjo do obvoznice so se nam pridružili še drugi planinci. Kmalu nas je bilo nekaj več kot za polovico avtobusa. Vožnja do Bele krajine je minila hitro. Seveda ni šlo brez obveznega postanka za kavo.

Turo smo pričeli v Črmošnjicah, kjer nas je pričakal prijazni in izkušeni ter vsestranski vodnik PZS, Jože Žugelj. S širokim nasmehom in prekipevajočo pozitivno energijo se je nemudoma prikupil udeležencem. Njegovo živahno opisovanje kraja in šale s katerimi je predramil tudi najbolj zaspane, so se tekom dneva vrstile brez predaha. Takrat, ko ni razlagal o pokrajini, izvirih v bližini, zgodovini Kočevarjev, je pripovedoval vice ter duhovičil in sicer plenil pozornost udeleženk ter udeležencev izleta. Odličen vodnik in animator je ta Jože.

Za večino izmed nas je bilo zanimivo, da so bile Črmošnjice nekoč uveljavljeno gospodarsko središče širše okolice in da je vas dobila ime po čemažu. Nadalje je Jože povedal, da je v bližini izvir, ki tudi v najbolj sušnih obdobjih ni presahnil in je zanesljiv vir pitne vode za lokalne prebivalce. Tako smo ubirali pot mimo jas, lovskih prež, čebelnjakov in kmalu smo bili na vrhu smučišča Gače. Kratek postanek na prijetnem soncu za malico in že smo bili na poti proti Mirni gori. Večkrat smo se uspešno izognili električnim pastirjem, ki so dandanes, zahvaljujoč foto-voltaiki aktivni in neprevidnega radovedneža jasno opomnijo na upravičenost imena - električni pastir.

Kmalu smo bili v zadnji strmini vzpona na Mirno goro. Tako, kot večji del poti, je tudi tukaj bilo polno jesenskega listja. Barve jeseni smo tudi sicer srečevali na vsakem koraku. V koči smo bili postreženi kar se da hitro, za kar gre zahvala Stankotu in Marinki ter drugemu prijaznemu osebju v domu. Med potjo z Mirne gore je Jože povedal še anekdoto o izvoru imena Mirne gore, opozoril na izjemno velika drevesa v bližini in že smo bili nazaj v Črmošnjicah, kjer smo se morali posloviti. Toplo jesensko sonce se je še razlivalo po okolici, ko smo že brzeli nazaj proti Ljubljani. Zelo lep izlet smo imeli in škoda, da nas ni bilo več.                

Zapisal: Jožef Tišlarič, vodnik ture