Vodniški odsek - Galerija
OD TURJAKA DO TRUBARJEVE RAŠICE, 14. januar 2010
14. januarja 2010 smo se ponovno podali proti Dolenjski, ki je ime za jugovzhodni del Slovenije, za področje od jugovzhodnega roba Ljubljanske kotline do hrvaške meje. Bolj in manj visoki griči, zanimive doline znanih rek, topli vrelci, pomembne kulturna in arheološka najdišča, gradovi, samostani, množica cerkva , zanimiva naselja, narečja in še marsikaj drugega je vse tisto, kar nas privlači, kar si radi in z zanimanjem ogledujemo in kjer se zelo radi varno potepamo, domov pa vedno vračamo polni lepih doživetij in spominov. In četudi se po istih poteh večkrat sprehodimo, nam izletov po Dolenjskem nikoli ni dovolj.
Seniorski odsek našega PD se je odločil,da se bomo na prvem letošnjem izletu sprehodili po najzanimivejšem in najmogočnejšem predelu nekdanje Kranjske dežele. Po magistralni cesti proti Kočevju smo se s posebnim avtobusom odpeljali do TURJAKA /572 m/, do zaselka, ki je že v 15. stol doživel močan razcvet, ko je bila tu razvita železarska obrt. Že tedaj je ta kraj imel trške pravice in je trgoval s primorskimi mesti , zlasti z Reko. Tu se nas je 24 udeležencev ustavilo v gostišču Rozamunda za jutranje napitke in žig Poti vezistov in kurirjev NOV. Seveda se po tem ni bilo mogoče izogniti ogledu Turjaškega gradu, nekdanje lastnine pomembne plemiške družine Auerspergov in drevesu , ki ga je v svoji pesnitvi opeval France Prešeren. Pot nas je nato vodila do PODTURJAKA mimo nekdanjih objektov navedenih plemičev in njihovih družin , od tod pa do vasi JAVORJE, kjer smo si po več kot uri hoje pri domačiji Adametovih privoščili krajši počitek. Po malici in pijači ter sadju s katerim so nas postregli, smo nadaljevali pot mimo zaselkov ŠKAMEVEC, LAZE do VELIKEGA OSOLNIKA. Do razglednega vrha nad vasjo, ki ga krasi obnovljena cerkev Sv. Lovrenca /721 m/ se nismo mogli povzeti zaradi skoraj meter visokega snega, ki ga nismo hoteli gaziti. Privoščili pa smo si daljši počitek v domačiji nekdanjega velikolaškega župana Tekavec Milana, ki nam je v pristnem dolenjskem narečju opisal preteklost domačije in družine ter razne druge krajevne zanimivosti. Pogostil nas je s čajem in nam omogočil , da smo se ogreli za nadaljevanje poti proti Trubarjevi RAŠICI. Od tod smo se z našim voznikom Bojanom, ki nam je ljubeznivo ogrel avtobus, odpeljali v vas ROB. V gostišču družine Škrabec se je naš izlet zaključil s toplo malico po kateri smo se v poznem popoldnevu vrnili v Ljubljano. Hodili smo v zelo hladnem, meglenem vremenu in sicer po nemarkiranih gozdnih in vaških zasneženih in delno poledenelih poteh in stezah.
Tekst: Tone Tekavec