Vodniški odsek - Galerija

Na jutranji kavici smo se ustavili na bencinskem postajališču, kjer nas je mrzla burja še enkrat opomnila, da smo na Vipavskem. Toda mi smo bili namenjeni na Goriško in v Brda. Tam je drugačna klima, mehkejša, obljubljeno nam je sonce in 13 stopinj.

Ustavili smo se na drugem zavoju sabotinske ceste in strme stopnice so nas popeljale na blatno pot, kjer smo začeli naš pohod. Do tedaj smo na burjo že pozabili, blaga klima in strmina sta naredila svoje. Nahrbtniki so se začeli polniti z našimi oblačili. Sprva nas je pot vodila po gozdičku listavcev, pot je postala kamnita, varnejša za naš korak. Kmalu pa smo prispeli na plano. Pred nami se je skrival vrh Sabotina, za nami pa so se pogledi zazrli v prelepo gričevnato pokrajino Goriških Brd, tam v daljavi so se v meglicah skrivali Dolomiti, malo bolj na levo pa je med Goricama vijugala Soča, ki je tukaj že zapustila našo domovino. Iskali smo mejo med Staro in Novo Gorico. Menda so meje res samo v glavah ljudi, pokrajina se ne meni zanje. Še malo in že smo se po grebenu povzpeli proti vrhu. Sonce nas je prijazno grelo.

Še en prekrasen dan v višavah! Tam spodaj, globoko po ozki dolini se je vila smaragdna Soča, nad njo pa kakor na dlani bdela veličastna Sveta gora s samostanom. Še bolj zadaj na vzhodu je zaznati Banjšico in Trnovski gozd. Na jugovzhodu smo se zazrli proti Vipavski dolini; nad njo se je dvigal Nanos. Na severu Julijske Alpe. Pod nami, proti jugu smo zagledali ozek pas morja, proti zahodu, tik pod Sabotinom, pa širna Goriška Brda. Vendar Sabotin skriva tudi strašne zgodbe. Zgodbe o ljudeh in njihovi nespameti. Rovi in ostanki bunkerjev govore drugo, bolj žalostno zgodbo. To smo lahko doživeli v koči, ki je kake pol ure pod vrhom. Majhen, a bogat muzej govori o dneh, ko je tukaj divjal vihar. Danes pa so nas sprejeli lepo, gostoljubno, po primorsko, s tremi hodi. J

Prelep pohod smo zaključili ob morju. Pika na i. Sprehod po kraškem robu, tik nad morjem, med Devinom in Sesljanom, vedno očara.

Slike in besedilo: Zdenka Kokalj