Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Seniorji smo se tokrat podali v Šilentabor in Pivko. Dan je bil kot naročen, saj je bil daleč najlepši v celem, pretežno oblačno – deževnem, tednu. Zapeljali smo se do izhodišča, vasi Narin in se po široki poti napotili proti Šilentaboru.  

Kmalu po izhodu iz vasi smo v daljavi uzrli zvonik cerkve sv. Martina. Počasi smo napredovali in se veselili novega sončnega dne. Tokratna napoved o lepem in sončnem vremenu se je uresničevala iz minute v minuto. Vreme je bilo prekrasno. Pot skozi gozd nas je hitro pripeljala do odcepa pred vasjo in naprej do cerkvice Sv. Martina. Na kratko smo se razgledali in nadaljevali proti razgledni točki nad vasjo Šilentabor. Na hitro smo se ozrli proti Snežniku in Sv. Trojici v daljavi in se kar se da hitro umaknili z, kot britev ostrega, vetra. Z grebena nad vasjo Šilentabor se je odpiral čudovit razgled na druge vasi v dolini. Celo Slavnik se je videl v daljavi. Vremščica in Nanos sta bila kot na dlani. Toda veter, ki je neusmiljeno prebadal oblačila, je hitro prišel do kosti in nas pregnal nazaj v dolino. Kratek postanek za malico, nekaj malega razlage o zgodovini kraja, požirek tople pijače in smo že nadaljevali turo. Pot proti vrhu Primoža se je nekoliko vlekla. Toda tukaj je bilo tako prijetno toplo. Sonce nas je prijazno božalo, o vetru pa ne duha ne sluha.

Z vrha Primoža, nekoč vojaško strateško pomembne točke, smo se po krajšem postanku napotili v Park vojaške zgodovine. Vojaški pasulj v Kantini nas je vse prijetno »zmehčal«. In že smo nadaljevali z ogledom eksponatov Parka vojaške zgodovine. Vodič Matej nam je prijazno podal ogromno zanimivih podatkov o razstavljenih eksponatih. V dvournem ogledu nas je »popeljal« skozi del zgodovine vojskovanja. Na koncu smo se ustavili še v najnovejšem prizidku, ki je namenjen osamosvojitveni vojni Slovenije. V tem delu muzeja so številni novejši eksponati, tudi podmornica ter maketa, ki omogoča vpogled v notranjost tanka. Ogled smo zaključili v trgovini, kjer je možno kupiti marsikaj iz nabora vojaških oblačil in opreme, ki je marsikdaj uporabna tudi za planince. Pred odhodom smo se še enkrat na hitro ustavili v kantini, se posladkali ali odžejali in to je bilo to. Še par besed med vožnjo domov, izmenjava vtisov in kot bi trenil smo bili v Ljubljani.

Krasna tura, v lepem sončnem vremenu, se je hitro končala. Mogoče jo ponovimo čez kakšno leto, ko bodo muzej še nekoliko razširili in dopolnili z novimi eksponati.                                                        

Zapisal: Jožef Tišlarič, vodnik ture