PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

PO OPATIJSKI PLANINSKI OBHODNICI - VEPRINAC (519 m) - nedelja, 20. marca 2016

Na prvi pomladni dan in Cvetno nedeljo, ko je vse v Sloveniji drvelo na ogled planiških skokov, smo se člani PD Pošte in Telekoma Ljubljana odpravili na izlet po OPATIJSKI PLANINSKI OBHODNICI, ki jo je javnosti podarilo Planinsko društvo Opatija ob svoji 60. obletnici ustanovitve in 125 letnici organiziranega planinstva v Opatiji. Vzorno je poskrbelo za markiranje, vzdrževanje in opremo starodavne poti iz nekoč srednjeveškega Veprinca v Opatijo.

Čeprav je predvideni čas vzpona do Veprinca 1uro in pol, je naših 26 udeležencev potrebovalo polni 2 uri, saj si je večina ogledala in prebrala opise in fotografije v razglednih vitrinah, o flori in favni na območju Parka prirode Učka, po katerem je speljanih 45 km poti po 15 vrhovih in stezah. Prebrali smo zanimivosti o zgodovini kraja in o življenju po 1374 letu, ko je bil kraj prvič omenjen v oporoki Huga Devinskega, ko ob morski obali še ni bilo sedanjega opatijskega razkošja, niti mesta Reka.

Iz središča Opatije, z avtobusnega terminala Slatina, smo se najprej mimo mestnega parka in po predoru pod avtocesto ter po gozdni poti povzpeli do izvira Vrutki, nadaljevali po strmi poti mimo zaselkov Kolavići, Šimetići do Vasi pod Veprincem. Od tu so nas markacije usmerile na kamnito, zelo strmo pot po nekdanjih stopnicah proti podružnični osnovni šoli in desno od nje proti staremu delu Veprinca, vse do izjemno zanimivega območja cerkvice Sv. Ane iz leta 1442 ter razkošne cerkve sv. Marka. Prispeli smo po pravkar končani nedeljski maši in si lahko ogledali razkošne baročne oltarje. Ujeli smo vljudnega domačina iz Zagrada, ki nam je o znamenitostih cerkve in kraja povedal več od tistega, kar je zapisanega v vodniku in dnevniku Opatijske planinske poti.

Območje okrog cerkve sv. Marka je izjemno razgledno v vedrem vremenu, ki nam ta dan ni bilo dano. Po počitku in okrepčilih na klopeh pod cerkvijo in žigosanju KT2, smo se kljub megli nad Reko, lahko razgledali po reškem zalivu, celotnem kvarnerskem zalivu, po prelepi Opatiji pod nami, zakriti so nam bili žal vrhovi in otoki, ki smo jih prehodili na večdnevnih izletih, kamor se radi vračamo po zimskih obdobjih, pred poletno vročino. V nejasnih obrisih se nam je odkrival vrh Učke, Vojak (1401 m), ki smo ga osvojili pred leti z reškimi planinskimi prijatelji in bomo morda še enkrat šli gor po žig KT14. Prav tako smo se razgledovali po bližnjih in daljnih zaselkih, po strmih pobočjih Učke, pa po avtocesti proti Puli, pod katero smo hodili na poti proti Veprincu in nazaj v Opatijo.

Spust v Opatijo je bil sicer prav tako naporen kot strmi vzpon zaradi razritega kamenja, vendar so vsi upoštevali navodila o pravilni uporabi palic na takih poteh in se ni nihče poškodoval. Po kratkem počitku so skoraj vsi udeleženci zmogli še dve uri hoje ob morju po tim. šetnici Lungomare od Opatije do Lovrana, ki jo prenavljajo, kajti neurja in stoletna starost ter množična uporaba sprehajališča to nedvomno terjajo od upravljavcev opatijske riviere. Zaradi izredno visoke temperature za ta čas, je bila Opatija polna domačih in tujih turistov, ki so uživali v lepotah in specialitetah kraja.                                                               

Tekst: Ruža Tekavec

Fotografije: Irena Mlakar