Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Jutranji naliv in težko sivo nebo udeležencem seniorskega izleta niso vlivali upanja, da bo izlet potekal v skladu s pričakovanju. Vodnik se je sicer trudil udeležence potolažiti, da bo do prihoda posebnega avtobusa do Kostanjevice na Krasu nebo že jasno, toda tudi sam ni bil prepričan v to. To je bila bolj želja, kot realno pričakovanje. Napoved je bila klavrna in to so vedeli tudi udeleženci. Med vožnjo proti Krasu je voznik večkrat zmanjšal hitrost, saj brisalci niso mogli sproti odstranjevati deževnico z vetrobranskega stekla. Čedalje slabše je kazalo.

Toda vedno se najde rešitev. Po srečanju z lokalnim vodnikom Leonom Ličenom smo se dokončno odločili, da po dežju ne bomo hodili in po nepotrebnem ogrožali zdravja udeležencev. Prijazna vodička muzeja v Cerju nam je šla na roko in je bila pripravljena na spremembo dnevnega reda. Tako smo kmalu po deveti uri že bili pred zgradbo muzeja. Velikanski objekt, ki dominira nad okolico, kot osamljeni obrambni stolp stoji na vrhu razglednega hriba. Tokrat razgleda sicer ni bilo. Je pa zgradba nudila toplo zavetje pred dežjem in hladnim vetrom. Slabi dve uri sta ob zanimivem pripovedovanju ga. Barbare hitro minili. Tudi dež je nekoliko pojenjal in smo se namenili proti jami, ki je bilo v času I. svetovne vojne poznano tudi kot »Oko krasa«. Jamo so vojaki Avstro-ogrske vojske uporabljali kot varno opazovalnico. V jamo smo stopili na eni strani in iz nje izstopili na drugi, tam kjer so vojaki imeli tudi reflektor za osvetljevanje okolice. In simbolično se je tudi vreme spremenilo. Iz deževnega dneva smo prestopili v obetajoče se trganje oblakov. Pot smo nadaljevali do Borojevičevega prestola, kjer nas je Leon prijetno presenetil s priročno pogostitvijo. Kolobarji doma narejene salame so bile darilo za brbončice. In uvod v kosilo.

Vrnili smo se do turistične kmetije Marušič v Lokvici. V odprtem kaminu je gorel ogenj. Na mizah je čakala hladna predjed. Same domače dobrote – olive, olivno olje, bel kruh in namaz s česnom. Kako je teknilo! In nato še rižota z divjimi šparglji ter za piko na »i« še orehov štrudelj, ki se je kar sam topil v ustih. Prijetnih presenečenj, kar ni bilo konec. Zunaj nas je pričakal prekrasen sončen dan in smo se odločili, da se v Kostanjevico na Krasu vrnemo peš. Tako smo prijetno zaokrožili in izpolnili plan izleta. Sicer smo vrstni red načrtovanih aktivnosti spremenili, toda vse načrtovano je bilo realizirano.

Hladen deževen dan se je v nekaj urah spremenil v topel, prijeten sončen popoldan. Tako toplo je postalo, da so še tanke pohodne jakne nekaterim bile odveč. Sprehod ob nasadu oljk se je nadaljeval v smeri že omenjenega Borojevičevega prestola in skozi cvetoči kraški gozd. Nekateri so spotoma še nabrali za pest ali  dva špargljev in nekaj, za kar se nismo zmogli zedinit ali je glog ali črni trn.

Voznik Matej nas je vljudno čakal v Kostanjevici. Leonovo prijazno vabilo za »ogled« njegove kleti smo prijazno odklonili in se napotili proti Ljubljani. Klavrno jutro se je spremenilo v prekrasen sončen dan in celotnemu izletu dalo pozitiven pečat.

Zapisal: Jožef Tišlarič, vodnik ture