PD Pošte in Telekoma Ljubljana
Z Agencijo Oskar Kranj sodelujemo že 16 let. V vsem tem času smo večkrat po dolgem in počez prekrižarili Turčijo (2001, 2002, 2006, 2014), kjer smo se povzpeli tudi na pettisočak Ararat (2002) in »skoraj štiritisočak« Kačkar (2002, 2015). Leta 2008 smo med potovanjem po Maroku osvojili štiritisočak Toubkal. Isto leto smo tudi skupaj plezali po Paklenici in Velebitu. Leta 2010, samo eno leto pred izbruhom strašne vojne v Siriji, smo jo obiskali skupaj z Jordanijo. Na 15-dnevnem potovanju nas je bilo kar 99. Naslednje leto smo prekrižarili Armenijo in Gruzijo s Svanetijem, naskok na kavkaški pettisočak Kazbek pa nam je žal preprečil snežni vihar. Že je prišlo leto 2012, v katerem smo prekrižarili Španijo in opravili več pohodov v pogorju Sierra Nevada, vključno z vzponom na najvišji vrh Iberskega polotoka Mulhacen. Leta 2013 smo obiskali Islandijo in spoznavali slapove, gejzirje, ledenike in vulkane tega nenavadnega otoka. Portugalsko, spečo lepotico, smo prekrižarili leta 2015.
Letos pa smo obiskali Korziko, ki slovi kot eden najlepših otokov Sredozemlja. Tu se prepletata spektakularnost majhnih morskih zalivčkov, belih plaž in kristalnega morja na eni strani, ter divja spontana in vedno znova osupljiva gorska krajina. Po nočni vožnji preko Italije smo v jutranjih urah prispeli v Livorno. Vkrcali smo se na trajekt Sardinia Regina, na katerem smo se dodobra odpočili od nočne vožnje. Po nekajurni plovbi čez Ligursko morje smo se izkrcali v Bastiji. Naša pot po Korziki se je začela. Naredili smo prvi postanek za kopanje na lepi plaži. Po prihodu v Calvi smo si ogledali »korziški Dubrovnik« z mestno trdnjavo, v kateri naj bi se rodil Krištof Kolumb. Prvo večerjo smo imeli v pristaniški restavraciji, nato smo se namestili na dveh lokacijah – eni v mestu, drugi na griču nad njim.
3. dan (24.6.) CALVI – GALERIA – NP SCANDOLA – PORTO.
Naslednje jutro se je začel dan naravnih lepot. Prvi pohod smo si privoščili v okolju naravnega parka Scandola. S cestnega prelaza Bocca a Croce / Col de la Croix (260 m) smo se spustili skozi senčni gozd do odmaknjenega zaliva Plage de Tuara (0 m), kjer so si nekateri privoščili skok v morje, ostali pa smo se povzpeli do panoramske točke (150 m) z nepozabnim razgledom na zaliv in vasico Girolata. Povratek po isti poti.
(Začetek hoje 10:40, čas 3 h, razdalja 7 km, sestop 410 m / vzpon 410 m).
Nadaljevali smo vožnjo v Porto, kjer je prijeten družinski hotel za tri noči postal naš dom. Sprehodili smo se po turističnem kraju, se okopali v morju in si ogledali genoveški stolp, nato pa zgodaj odšli na počitek, saj nas je naslednji dan čakal naporen planinski pohod.
4. dan (25.6.) PORTO – prelaz VERGIO – vzpon na goro PAGLIA ORBA – PORTO.
Navsezgodaj, že pred 5. uro, smo se odpeljali do prelaza Col de Vergio (1478 m), ki je najvišji prelaz na otoku. Pred Hotelom Castel de Vergio sta nas pričakala lokalna planinska vodnika Sebastien in Denis, s katerima se nas je 18 odpravilo na zelo zahteven vzpon na atraktivno goro Paglia Orba (2.525 m).
Z avtobusmo smo se spustili do cestnega ovinka (1310 m), kjer smo začeli hojo skozi borov in brezov gozd mimo planšarije Bergerie de Radule (1470 m) in navzgor po ledeniški dolini do planinske koče Refuge de Ciottulu i Mori (1991 m). Od koče smo se povzpeli do gorskega prelaza Col des Maures (2155 m), skrenili levo in se začeli vzpenjati oz. plezati po strmi nezavarovani smeri (I–II), delno označeni s kamnitimi možici, se na koncu spustili cca 100 m, do Brèche des Chèvres. Od tu je bilo le še pol ure lažjega vzpona do vrha Paglia Orba (2525 m). Sestopili smo po poti vzpona.
(VZPON: Začetek hoje 6:43, čas 5 h 49 min, razdalja 8 km, vzpon 1239 m, sestop 105 m ; SESTOP: Začetek hoje 13:35, čas 4 h 55 min, razdalja 8 km, sestop 1239 m, vzpon 105 m)
Ostali so se z Oskarjem odpravili najprej do planšarije in nato po ledeniški dolini do planinske koče. Tako za prvo kot za drugo skupino je tura trajala kar 12 ur! Dan smo vsi doživeli na polno. Po vrnitvi v Porto smo si eni privoščili kopanje v turkiznem morju, drugi pa so si z ladjice ogledali lepote naravnega parka Scandola.
5. dan (26.6.) PORTO – CASCADES D'AITONE – SPELUNCA – PORTO.
Peti dan smo se odpeljali po spektakularni cesti nad kanjonom Spelunca do vasice Evisa in še naprej do izhodišča za naš sprehod po Kostanjarski poti / Le chemin des chastagniers, kjer smo ob informacijskih tablah spoznavali pomen kostanja, ki so ga na otok prinesli Genovežani. Sprehod se je končal v tradicionalni Evisi, kjer smo lahko okusili kostanjev sladoled. (čas 2 h, razdalja 3,5 km, sestop 120 m)
Na koncu vasi Evisa (809 m), pri pokopališču, je sledil spust po poti »Tra Mare e Monti« v čudoviti kanjon Spelunce. Na najnižji točki, pri genoveškem kamnitem mostu Ponte a` Zaglia (295 m), smo si privoščili ohladitev v tolmunih hudournika. Pri dvojnem mostu (247 m) pod vasjo Ota smo morali opraviti še precejšen del poti po asfaltu, do našega avtobusa, ki je čakal na glavni cesti (314 m).
(Začetek hoje 10:29, čas (s kopanjem) cca 4 h, razdalja 8,08 km, sestop 650 m, vzpon 120 m)
6. dan (27.6.) PORTO – pohod na lokalni "VRH SVETA" – LES CALLANCHES (Unesco)
Jutranji odhod je bil še bolj zgodaj, ko smo se namenili na lokalni "Vrh sveta". Pohod smo začeli v trdi temi, z naglavnimi svetilkami (izhodišče 499 m). Precej časa smo hodili po gozdu, nato pa smo se v jutranji svetlobi znašli v čudoviti okolici rožnatih granitnih balvanov, medtem ko nas je z neba opazoval svetli polmesec. Z nekaj napora smo priplezali na Capo d` Orto (1294 m), s katerega se nam je odprl enkraten pogled na zaliv Porta globoko spodaj. Sestopili smo del poti in nadaljevali med razjedenim granitnim skalovjem do restavracije Les Roches bleues v območju znamenitih Les Calanches. Barvito skalovje najrazličnejših oblik pa nas tu spodaj ni navdušilo tako kot množico turistov, saj smo na celodnevni planinski turi doživeli precej lepše poglede.
(Začetek hoje 4:35, čas 8 h 35 min, razdalja 14,12 km, vzpon 966 m, sestop 966 m)
Sledila sta dva dneva, namenjena turističnim ogledom. Zjutraj smo se v Ajacciu sprehodili po slikovitih ulicah Napoleonovega mesta, postali na tržnici in ob Napoleonovem kipu, nekateri so obiskali tudi njegovo rojstno hišo. Prav vsi pa smo se zbrali pred mestno stolnico za skupinsko fotografijo, oblečeni v enake zelene majice z napisom »Boljš, da smo, kot da nismo«, oskarizmom, ki se je porodil na našem lanskem potovanju po Portugalski. Nadaljevali smo vožnjo v vasico Petreto Bicchisano, kjer smo se pred cerkvijo poklonili 180 žrtvam nesreče letala Adrie Aviopromet, ki se je zgodila 1. decembra 1981. V prazgodovinski Filitosi so nam menhirji s človeškimi podobami govorili o neki daljni preteklosti. Dan se je končal v obmorskem Proprianu.
Na poti v Bonifacio smo se najprej ustavili v granitnem srednjeveškem mestecu Sartene. Nadaljevali smo v obmorsko mesto Bonifacio, ki je sezidano na 70-metrskih pečinah in je največji korziški biser. Najprej smo obiskali glavne znamenitosti in razgledne točke, potem pa smo se vsi skupaj z ladjico popeljali okoli pečin pod mestom in občudovali naravne jame, ki spominjajo na Korziko in Napoleonovo kapo, se zapeljali do ločnice med granitom in apnencem, mimo Aragonovih stopnic in pod klifi... V daljavi se je videla obala Sardinije. Popoldne smo po vzhodni obali nadaljevali pot proti severu, do mesta Corte, ki je najbolj korziško izmed korziških mest, je nekdanja prestolnica otoka in živahno univerzitetno mesto.
9. dan (30.6.) CORTE – izlet do LAC DE CAPITELLO in do GR20 - CORTE.
Zjutraj devetega dne so nas kombiji pobrali na vseh štirih lokacijah, sledila je vožnja v čudovito ledeniško dolino Restonica do izhodišča, od koder smo si privoščili naš zadnji pohod v visokogorje. Najprej nas je pot vodila, mestoma po lestvah, do jezera Lac de Melo (1711 m) in dalje do jezera Lac de Capitello (1930 m).
(Začetek hoje: 8:59, čas 6 h 44 min, razdalja 7,16 km, vzpon 584 m, sestop 584 m)
Nekaj pa se jih je povzpelo še do najvišje točke slovite pešpoti GR20, na greben Capo Chiostro (2295 m).
Vsi smo izlet začeli in zaključili pri koči Bergerie de Grotelle (1375 m).
Žal je vse prekmalu prišel dan, ko smo morali zapustiti Corte in otok Korziko. Ob vzhodni obali smo se odpeljali do Bastie in se sprehajali po mestu do vkrcanja na trajekt Sardinia Vera, s katerim smo odpluli v Livorno. Sledila je še vožnja do Ljubljane, med katero se je poslovilo nekaj sopotnikov v Novi Gorici, Logatcu in Vrhniki. Konec potovanja.
Stanislav Tomšič