PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Korčula in Pelješac - 29. avgust do 6. september 2016

Kmalu po šesti uri zjutraj smo se z Dolgega mostu podali na še daljšo pot. Po dobrih dvanajstih urah potovanja smo se pripeljali pred hotel Borik v Lumbardi na Korčuli. Hitro smo poskrbeli za prtljago in se tudi sami nastanili.

Že prvi večer, po samopostrežni večerji, smo imeli priložnost ogledati dirko oslov. Potekala je po obmorski cesti in skozi središče Lumbarde. Lokalne osle so večinoma jahali tuji turisti, malo ali sploh ne vešči tega početja. Tako se je v polfinalu tudi pripetilo, da je eden od jezdecev poletel z ene izmed trmastih živali, ki ji je očitno presedlo dirkanje gor in dol po asfaltu, s pregretimi glavami na hrbtu.

Posebna atrakcija dneva, še zlasti večera, je bila posebna prikolica parkirana tik ob morju. Na njej se je hkrati peklo 8 jagenjčkov. Lačni in radovedni so v vrsti stali, da bi kupili mamljivo dišeče sveže pečeno meso. Seveda, da je bilo razprodano v nekaj minutah.

Drugi dan smo se podali na »razgibavanje«. Mimo zaselkov Kosovo in Jovičevo smo se sprehodili do starega »grškega pokopališča«. Po krajšem zgodovinskem predavanju smo nadaljevali do ene od številnih lokalnih cerkva in dalje v mesto Korčulo. Po ogledu mesta se je večina s taxi ladjico zapeljala do Lumbarde. Nekaj vztrajnih se je do hotela vrnilo peš. Temperatura je bila med 320C in 350C.

V sredo smo se podali na najvišji vrh Korčule, to je Klupca (569 m). Vrh je nekaj minut od ceste in praktično dosegljiv vsakemu, ki mu ni odveč kratek sprehod po makadamu.         

Po osvojitvi vrha smo se odpeljali do naslednjega izhodišča na vrh Kom (508 m). Razgled, s sicer izjemno razglednega vrha, je tokrat skazila vlaga v zraku. Otoka Lastovo in Hvar sta bila kot v meglici. Otoka Visa pa se sploh ni videlo. Tudi sama hoja je bila zaradi sopare neprijetna. Toda kljub vsemu se je splačalo potruditi in povzpeti na vrh Koma. Po vrnitvi na izhodišče smo se ustavili v družinski gostilni in si privoščili domače dobrote – pršut in vino ter druge domače dobrote so teknile ter temeljito popravile raven krvnega sladkorja in uravnotežile elektrolite & minerale.

Četrtek je bil dan za Sv. Ilijo (960 m). Prvotne načrte smo zaradi vremena nekoliko preoblikovali in se na vse zgodaj podali na pot. Tema se je še vlekla nad zalivom, ko smo udeleženci pohoda že bili na poti do trajekta, ki nas je prepeljal nazaj na celino. Renato nas je z avtobusom odpeljal precej daleč tako, da smo dobili na višini in na času za vzpon. Ob 10.17 uri smo že bili zbrani za slikanje in pripravljeni za spust do izhodišča. Seveda smo si pred slikanjem vzeli čas za počitek, malico in urejanje frizur ter oblačenje »ta lepših« majčk.

Naslednji dan smo se po t.i. »Učni botanični stezi« spustili v Pavjo luko. Lepa sprehajalna pot, ki večinoma vodi skozi gozd, nas je iz naselja Žrnovo pripeljala do mirnega zaliva. Prava idila spokojnega kraja, ki ga ne kazijo preglasna glasba in prodajanje vsega in še česa. Prijazna domačinka nas je postregla s kavo. Ob zalivu ima vikend in v Korčuli oddaja tri apartmaje.

V soboto smo se odpravili na ogled posebnega rezervata gozdne vegetacije Kočje, ki se razteza na 4,2 kmin se ga kot naravno dediščino varuje od leta 1962. Obiskovalec kraja iz tipične mediteranske vegetacije stopi v povsem drugačno okolje. Občutek »preskoka« skozi čas in prostor še dodatno poudarijo skale in votline. Enostavno je bilo počutje na tem kraju dobro.

Pot smo nadaljevali do Žrnovske banje. Voda je bila kot iz pravljice, ena od kopajočih se mamic pa kot iz nočne more – »Nije to FKK!!!«, se je drla iz vode. No prav. V vodo in nato gate na glavo ter dva prsta v nos. Pa smo si popestrili dan, se pošteno nasmejali in uživali v dnevu – carpe diem! Še sprehod v Korčulo, vkrcanje na avtobus in vožnja v Lumbardo na »after party«. To je bilo šele naporno.

Nedelja je bila dan za Pupnat in Velo luko. Iz vasi Pupnat smo se po asfaltni cesti spustili v Pupnatsko luko. Domačini so se zaprepadeni spogledovali. Ni vsakdanje, da nekdo peš pride do zaliva. Voda je, kot da so tukaj snemali »Plavo laguno«. Po krajšem kopanju smo se zapeljali še v Velo luko. Pogled na pristanišče, ki ga vzdolž poti krasijo velike palme je bil enkraten.

Med vračanjem v Lumbardo nas je srečal stari znanec iz Semiča, vodnik Jože Ž., ki nas je konec lanskega leta vodil v »neznano« in z odojkom pogostil v gasilskem domu. Spomini so bili prijetni in že smo bili pri: »Kdaj bomo ponovili?« 

Zadnji dan smo izkoristili za ogled najbolj vzhodnega dela otoka Korčula. Obiskali smo nekdanjo vojašnico, v kateri je sedaj manjša oljarna. Na kratko smo se ustavili še pri svetilniku in se ob obali vrnili do hotela.

Zapisal: pomočnik vodnika, Jožef Tišlarič

p.s. vsa čast in zahvala našim mojstrom … saj veste za kaj, a ne?