PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
DOM JE ZAPRT !!!!!!

Slovenske gorice, 6. februar 2010

Slovenske gorice
Sobota, 6. februar 2010

Jutro prve februarske sobote je bilo pusto in deževno. Kljub slabi vremenski napovedi, se nas je 26 vztrajnežev iz Planinskega društva Pošte in Telekoma Ljubljana odločilo, da se z avtobusom odpeljemo proti Slovenskim goricam. Ko smo zapustili trojanske predore, smo zapeljali v čudovito zimsko jutro. Rahlo je naletaval sneg na že pobeljeno pokrajino. Po novi avtocesti smo obšli Maribor in pred Lenartom nas je čakal prijatelj Srečko. Zapeljali smo se proti Dolgim njivam, kjer nas je čakal lovec Franc in nam s svojo soprogo pripravil ta pravo štajersko južino. Domači sendviči in vroč čaj so nam dali energijo.

Pot smo nadaljevali po nespluženi cesti na Zavrh, kjer smo odtisnili žig Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Lokalni vodič nas je odpeljal v spominsko sobo generala Rudolfa Maistra. Ob razstavljenih fotografijah in razlagi smo podoživljali življenje generala od otroških let do prerane smrti. Njegov rod po očetu izvira iz okolice Ptuja. Rudolf je bil kot tretji sin, rojen v Kamniku, leta 1874. Mladenič se je kmalu postavil na lastne noge, vstopil v vojsko, se usposabljal in napredoval. Konec 1. svetovne vojne je dočakal  kot poveljnik črnovojniškega okrožnega poveljstva v Mariboru, s činom majorja. Med služenjem v različnih enotah je bil vedno odločen zagovornik slovenstva, kar mu je povzročalo težave. Dne 1. novembra 1918 je z odločno izjavo in nastopom prevzel vojaško oblast v Mariboru in celotni spodnji Štajerski, za novonastalo državo SHS. Deloval je samostojno navkljub neodločnosti, obotavljivosti in nasprotovanju Narodnega sveta v Ljubljani in kasneje vlade SHS v Beogradu. Omenjeni inštituciji sta ga onemogočili na Koroškem, ki je bila tako praktično predana v nemške roke. Odrinjen od odločanja je bil leta 1923 v nejasnih okoliščinah upokojen s činom divizijskega generala, potisnjen v osamo in prisilno pozabo. Umrl je leta 1934 na Uncu pri Rakeku. Njegove zasluge in delo se začenjajo pravilno ocenjevati šele v neodvisni Sloveniji.

Bil je odličen vojak, strateg in politik. Izdal je tudi dve pesniški zbirki pod psevdonimom Vojanov. Bil je slikar, bibliofil, številne knjige hrani Univerzitetna knjižnica Maribor. Rad je zahajal na Zavrh, kjer je preživljal počitnice. Krajani, ponosni na njegovo delo, so uredili spominsko sobo in mu postavili razgledni stolp.

Zapustili smo zgodovinski kraj in se spustili proti zaselku Bezgovec. Pri zadnji hiši se je pot končala. Prijazna gospodinja nas je presenetila z gostoljubnostjo, šele nato smo zakorakali v cel sneg. Franc in Srečko sta nas po lovskih poteh in brezpotjih čez naselje Selce vodila proti Straži, Rogoznici, čez Grmado, po nekdanjih grajskih njivah do gradu Vurberk, ki stoji na nadmorski višini 435 m, vse okrog pa je polno energijskih točk. Prvič se grad omenja l. 1238. Ruski rdeči križ je l. 1923 v njem ustanovil sanatorij za pljučne bolezni. Zadnji lastniki, vse do podržavljenja, so bili Herbersteini. L. 1945 so zavezniška letala grad bombardirala in je tako sameval vse do l. 1979. Turistično društvo Vurberk je obnovilo še ohranjeni del: spodnje dvorišče z vhodnim portalom, obzidje s strelnimi linami in dve manjši poslopji. Precej dragocenosti iz gradu pa je danes v Ptujskem muzeju.

Zadnji del sobotnega popoldneva smo vsi postali graščaki, pozno kosilo smo imeli v grajski sobani. Simpatična gostilničarka Mica nam je postregla, naši fantje Jože, Maks in Srečko pa so ji vljudno, kot pravi lakaji, pri tem pomagali.
Zapisala: Irena Fekonja
Foto: Irena Mlakar