PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

FORCA DEL PALONE 2242m, 25.02.2017

Vožnja po dolini Soče in čez Predel do Selle Nevea (V Žleneh).

Razpis je bil za soboto 25.02. za MONTE DEMON. Vendar glede na vreme, (v petek zvečer še vedno deževalo) je po treznem premisleku bilo prijavljenem udeležencem sporočeno, da gremo v ponedeljek pod Montaž.

Parkiramo pri stavbi finančne straže in že smo na snegu in debata poteka v smislu da gremo na planino Pecol in tam se glede na snežne razmere odločimo, kam. Hoja je minila v prijetnem vzdušju in še boljših pohodnih razmerah relativno hitro. Že smo pri tabli-zemljevidu na Pecolu, kjer pa nas snežni pogoji zelo razočarajo, zato se odločimo za FORCA DEL PALONE, ker ima na jugu že splazeno snežišče in  ker v zgornjem delu je bolj usmerjena v zahodno smer, kar predvidevamo da bo bolj pomrznjeno. Krplje ostanejo na nahrbtniku in po zasneženi cesti se povzpnemo do koče BRAZA, kjer je kratka pavza  za napitek in prigrizek.

Še zadnje preverjanje glede snega in izbire ture. Vendar ostanemo pri prvotni ideji, saj drugje je izpostavljenost večja. Za smer si izberemo plazovino, saj je tam sneg trši in bo predvidoma lažja hoja. V plazovini pa pridemo do spoznanja da se bo treba prilagoditi terenu, zato preidemo v desno, kjer je teren strmejši in tudi stopi bodo morda na »gnilcu« boljši. Ideja se pokaže kot odlična in že dajemo dereze na noge in tudi cepin bo romal z nahrbtnika. Pri večji kotanji je potekala debata ali levo lažje ali desno strmejše in verjetno bolj pomrznjeno. Prevaga pamet lažje in v ključih ter s pomočjo palic, za lažje delo.

Tako se povzpnemo na sedlo FORCE DEL PALONE 2242m, kjer pa vztrajamo zelo malo časa (hiter pogled na Viš in v Zajazero) saj je veter premočan in mraz se stopnjuje, tako da je ideja sestopimo tistih 150 višincev do položne prelomnice, kjer bo daljši počitek in ta pava malica. Rečeno storjeno in že se predajamo soncu in naši pogledi potujejo po Kaninski pregradi, kjer nas lesk prvotno zmoti, da je tam bolj ledeno in bolj primerno za hojo.

Vendar ko začnemo sestopati je tudi pri nas ta snežni lesk zelo močan, dokler ne stopimo naj in ugotovimo da je voden in se že dela cokla, kar pomeni dodatno pazljivost. Korak pa udarec s cepinom po gojzerju in zopet korak in ponovitev naše stereotipnega dejanja in to poteka skoraj do planine Pecol. Tu je še zadnji postanek za napitek in, če nas kdo gleda se bo čudil, kakšna četica je to: eden hodi s krpljami (ima nove in jih testira), drugi se odloči da dereze bo imel na nogi do avta, tretji jih že spravlja v nahrbtnik. Res čudno.

Pri avtu smo si enotni, tura je presegal vsa začetna pričakovanja v plus in edino prava je bila odločitev da jo prenesemo na ponedeljek s tem ciljem.

Besedilo: Stanislav Jablanšček

Fotografije: Leopold Gorjup