PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

IZ PODBRDA V RUT, 21.05.2017 s PD PT Ljubljana

Naključje je hotelo, da smo se zbrali planinci PD PT Ljubljana in PS Nova Gorica v Baški grapi na naravovarstvenem izletu ravno en dan pred mednarodnim dnevom biotske raznovrstnosti.

V jutranjih urah smo se zbrali v Podbrdu na kavi, od tam pa smo se skupaj zapeljali do konca vasi,  kjer smo občudovali endemit kradkodlakavo popkoreso, ki je bila v polnem razcvetu. V letošnjem letu se še posebej bogato in dolgo bohoti s svojimi cvetočimi blazinami med skalnimi plastmi.  Ko smo se jo nagledali in ovekovečili v fotoaparate, smo se zapeljali še malo naprej do izhodišča v skrito dolino potoka Drislpoha, po katerem nosi ime tudi tam stoječa domačija. Z glavne ceste smo se napotili skozi skalno ožino, za katero pa se odpre dolina, ki je nudila preživetje Drslpoharjevi domačiji.  Razširjen  del doline se zaključi s pogledom na vrh Črne prsti in z manjšim slapom. Nad njim je še nekaj slapov a so dostopni le s poti, ki je včasih povezovala Drislpoh , Trtnik in Kal (skozi Burklce). Mi smo se tokrat odpravili po poti, ki nas je pripeljala na sedlo med Kalom in Kukom. Tu se nam odpre razgled na  Stržišče in na greben med Črno prstjo  in Rodico oz na Matajurki vrh (Hohkogl)in Raskavec.  Vsi vrhovi v Pečeh so prvotno imeli nemška imena. V prijetnem toplem soncu smo nadaljevali proti lepo obnovljeni vasi Kal, v kateri pa že nekaj let ni več stalnih prebivalcev in vas zaživi le med dopusti in ob vikendih. Veliko domačinov, ki so šli za boljšim kruhom v dolino in v mesta, se zelo rada vrača v domače kraje po Črno prstjo. Po cesti, ki se vije skozi polja – travnike smo se povzpeli mimo cerkve sv. Ožbolta do Stržišča, se sprehodili skozi vas, ki je kljub majhnemu številu stalno živečih ljudi lepo obnovljena in urejena. Ljudje izpod Črne prsti in Rodice (Gredice) se vedno sloveli po tem, da so bili njihovi domovi in kmetije zelo lepo urejene. Pa tudi za osebno urejenost so zelo poskrbeli.   Ko smo zapustili vas nas je čakal še manjši vzpon po gozdni cesti na Mrhek, tu pa smo se priključili na geološko pot, ki pride s Kalarskega brda. Mulatjero so zgradili Italijani med obema vojnama in je služila za oskrbo vojaških utrdb nad naselji, saj je po grebenu potekala Rapalska meja. Ob poti smo srečevali zelo pestro strukturo kamnin: od monolitnega kamna, skrilovca (služil je za kritino onjektov), konglomerata do kamnine v plasteh, ki se je lomila v razno raznih oblikah. Na vsakih par korakov so bile kamnine drugačne. Tudi rastlinski svet je tu zelo raznovrsten in pester. Pod Lajtam smo zapustili geološko pot in se po stezi skozi grmovje in Rutarske pašnike in travnike odpravili proti Rutu. Ko smo prišli iz gozda, so se pred nami odprli Rutarski travniki, za njimi pa je slonela vasica stisnjena v zavetje grička, za katerim se skriva vasica Grant. V Rutu smo si ogledali še cerkev sv. Lambreta in znamenito več stoletno lipo. Točnega podatka, kdaj je bila cerkev zgrajena ni, bila pa je večkrat dozidana. Omenja se že leta 1348, župnija pa je postala leta 1356 in je prvotno služila za vasi: Grant, Rut, Stržišče, Kal, Kuk in Znojile. Sedanjo obliko je dobila leta 1890. 1893 je dokončal poslikave v cerkvi Clemente DelˈNeri. Ob zadnjih restavratorskih delih so ugotovili, da so poslikave v več plasteh.

Tudi točna starost lipe ni znana. Trdijo, da je iz časa protestantizma (okrog leta 1529), omenja pa se starost od 500 do 800let. Dosegla je že višino zvonika a je ob vaškem požaru 1844 pogorela. V sredini je votla in je kljub starosti še zelo vitalna iz zdrava. Pred leti je svoj davek zahteval tudi žled, po katerem so jo strokovnjaki pošteno obrezali, počasi se spet razrašča in bohoti v svoji veličini.

Oglejski patriarh Bartoldus Ab Andrechs je leta 1218 iz Južne Tirolske  v te kraje naselil in nastal je Nemški Rut in Nemška Koritnica – domačije, ki so bile ob potoku Koritnica med Koritnico in Rutom. Ponovna naselitev pa je bila še v času patriarha Oteban-a v letih med 1302 in 1315. Kmetje so bili svobodni in do smrti zadnjega župana Simona Kos, ki je umrl leta 1871 so imeli tudi svoje sodišče. Županov meč se sedaj nahaja v Tolminskem muzeju. Vse razsodbe so se dogajale v rihtariji pod lipo. Prisotni pa so bili veljaki z vseh tirolslih vasi . Govorica je bila tirolska nemščina s tipičnim naglasom in se je ohranila do začetka preteklega stoletja.  Pod rihtarijo so spadale vse Tirolske vasi nad Baško grapo in pod Ratitovcem.

Poslovili smo se od Ruta, pred nami je bila še malo vratolomna vožnja z avtobusom v dolino po ozki, strmi in vijugasti cesti. Na srečo smo imeli odličnega šoferja, ki nas je srečno  in varno pripeljal na Grahovo, kjer nas je že čakalo pozno kosilo. Ob polnih krožnikih smo obujali spomine na prehojeno pot in se odpravili vsak na svoj konec proti domu.

Več o teh krajih si lahko preberete v povezavah:

http://kvgn.pzs.si/files/File/Seminarske%20naloge/baska_grapa.pdf 

 http://baskagrapa.si/

tirolske Pustriške doline (Pustertal; okolica naselja Innichen).

http://www.pdrustvo-ptlj.si/Galerija/598/iz-podbrda-v-rut-21052017

 

Besedilo: Darinka Gaberščik

Fotografije: Irena Mlakar, Darinka Gaberščik