Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Po poteh Kočevarjev (četrtek, 15. junij 2017)
Začetek kot po navadi. Tisti bolj zgodnji, na jutranjo kavo v bližnje lokale, drugi na postajališče 29. Naš nasmejani voznik Matej je zapeljal avtobus na postajališče. Le nekaj minut je bilo potrebno in smo že imeli nahrbtnike in palice varno spravljene v prostor za prtljago. Odhod s postajališča se nam je zamaknil za nekaj minut zaradi višje sile. Pa nič zato. Obetal se je lep sončen dan.
Postanek v Žužemberku je bil, kot običajno, dobrodošel in prijeten. Urna natakarica je hitro poskrbela za goste. Nekateri so obiskali tudi bližnjo pekarno ter se vrnili s toplimi in prijetno dišečimi prigrizki. Preostanek poti do izhodišča v Črmošnjicah je hitro minil. Vodnik je udeležencem med vožnjo posredoval informacije o Kočevarjih, o začetkih njihove naselitve v prvi polovici 14. stoletja in o dogodkih, ki so se vrstili tja do konca 2. svetovne vojne.
Na postaji nas je pričakal naš stari prijatelj, Jože Žugelj. Kraj Črmošnjice je dobil ime po čemažu, je pojasnil. Pokazal nam je še, kje smo bili lansko leto (Mirna gora) in nas na hitro orientiral. Po kratki predstavitvi plana ture pred slikovitimi informacijskimi tablami, nas je popeljal poti Divjemu potoku. Le ta izvira nad Srednjo vasjo pri Črmošnjicah in je na svoji 3,5 km dolgi poti ustvaril zelo razgibano in slikovito strugo, polno slapičev, tolmunov in brzic. Potok je hudourniškega značaja in teče po dolomitni kamniti podlagi. Sliko enkratne lepote in barvitosti, ki so jo na čisti vodi in z mahom porasle bregove pričarali topli, skozi zelene liste prodirajoči sončni žarki, je dopolnjevalo šumenje in žuborenje. To je potrebno doživeti z vsemi čuti – videti, slišati vohati in otipati, pa tudi okušati. Neponovljivo simfonijo narave je vsak doživljal po svoje in ploha besed ne more opisati to, kar smo udeleženci videli ter doživeli, ker smo se tam mudili ob pravem času.
Pot nas je hitro pripeljala do ostankov vasi Ašelice. Po kratkem postanku in razlagi smo nadaljevali proti kraju, kjer je nekoč bila vas Vimol. Sedaj je tam le lovska koča. Toda spomin ostaja in tudi spoštovanje do ljudi, ki so nekoč tukaj garali in se spoprijeli s težaškim kmečkim življenjem ali se preživljali z obdelavo lesa.
Po več kratkih postankih smo si malico privoščili na vrhu neimenovanega hriba, s katerega smo imeli krasen razgled na Črmošnice in vas Selo. Med potjo do Semiča smo se ustavili za gasilski posnetek pri veliki lipi, ki kot osamelec kraljuje in caruje nedaleč ob pešpoti.
Preden smo prišli do gostilne, pri več kot 400 let stari lipi, nas je Jože znova presenetil. Ustavili smo se pred njegovo hišo, kjer nam je postregel z osvežilnimi napitki. Razgled, ki se odpira z njegovega balkona je  … neverjeten. In kot, da se nikomur ni več mudilo na kosilo.
Pred gostilno nas je čakalo presenečenje: glas harmonike je nežno vabil medtem, ko smo se približevali skozi bližnji sadovnjak. Odojek je še vedno bil na žaru in je prijetno dišalo po okolici. Pogrnjene mize v veliki svetli jedilnici so čakale na nas. Nekaj minut za preoblačenje, potešitev hude žeje in slastna hrana je že bila na mizi. Tudi zaplesali smo in tako dodali piko na »i« prekrasnemu dnevu in v celoti uspelemu planinskemu izletu. Naslednje leto se vrnemo, da se povzpnemo na Smuk in še kam.
V Ljubljani, 17. 6. 2017

TEKST:Jožef Tišlarič

FOTO:Danilo Cej