PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Ratitovec 01.07.2017-po manj znanih poteh

Ratitovec po manj znanih poteh (sobota, 1. julija 2017)
Tokat se je začelo nekoliko drugače, v številnih pogledih. Prijave, odjave, naročanje avtobusa, potem odpoved pri g. Majniku na LPP, ki je že bil na letnem dopustu, in ponovno nove prijave članov društva na izlet. Šli bomo z dvema avtoma, s tremi in potem ponovno na začetek. Ogromno sprememb in usklajevanja med nami organizatorji. No pa je le napočil trenutek odhoda.
Za spremembo je na postajališču »29« stal kombi za prevoz oseb. »Kje pa je šofer?« in potem še »Zakaj zasedate prostor za avtobus, če niste od LPP-ja« je spraševal prometnik z rdečo kapo na glavi. Oj-joj! Komaj smo ga prepričali, da je kombi namesto avtobusa, ki nas naj bi po prvotnem načrtu peljal na Prtovč. Avtobus je LPP je že čakal, da parkira na postajališče »29« in smo se nemudoma odpravili. Saj tudi ura je bila že 7.00.
Med potjo novo presenečenje. Stranska vrata kombija so med speljevanjem pri Hipermaketu Mercatorja na Celovški cesti se snela iz zgornjega vodila. Kaj sedaj?! Iskanje izvijača, kako se lotiti popravila. Vodnik je vzel mobitel v roko, vprašanja z leve in desne, udeleženci bi pomagali, čas pa vse manj - Železnikih ob 9.00 zaprejo cesto za na Prtovč. Pa še dva udeleženca smo morali pobrati pri Galantu. In potem, s planinskim trakom pritrjena vrata, vožnja nazaj do Viča. Podjetje nam je ponudilo drugo vozilo. Preložili smo prtljago, dobili novo pogodbo in že smo bili na poti. Časa malo, kilometrov pred nami še veliko. Pa nam je kljub vsemu uspelo brez novih presenečenj priti do izhodišča pri Lovski koči na Toli. Upravnica doma nas je postregla s turško kavo in čajem. Pridružila se nam je še lokalna planinka in poznavalka Ratitovca, Marija. Še par besed o varni uporabi palic in smo že bili na poti.
Marija nas je peljala po delu t.i. kolesarske poti, nato smo prečili pobočje in nadaljevali po drugi slikoviti poti. Vlage je bilo po nočnem deževju ogromno in skozi meglice prodirajoči sončni žarki so ustvarili čarobne podobe. Kmalu smo bili iz gozda in pred nami so mogočno stale skale, ki jih bomo morali premagati do Krekove koče. Pot je bila lepa, razgledna. Pogled je segel od Železnikov do Krvavca. Na drugi strani do vasi Davče. Med potjo smo slikali še prekrasno Planiko (Leontopodium alpinum) in Kranjsko lilijo (Lilium carniolicum). Pogledovali smo še za Avrikovm (Primula auricula) toda, tokrat nismo imeli sreče. Videli pa smo ogromno pisanih travniških rož in ogromna mravljišča.
Pred počitkom v Krekovi koči smo se povzpeli še na vrh Ratitovca in dogodek zabeležili z »gasilsko«. Žal je bil Triglav v oblakih in ga nismo mogli videti. Smo pa lepo videli Šmarno goro, Krim in Lubnik. Med vrnitvijo v dolino smo se ustavili pri tabli, kje je bil nekoč vhod v rudnik železove rude. Marija pove, da so Železniki dobili ime po tej rudi. Še malo spusta do točke od koder se sicer vidi Triglav na eni in Krim na drugi strani. Nato kratek postanek še pri pastirjih na planini Klom. Ponudili so nam domače kislo mleko in kruh s prekajeno zaseko. O, jami, še Jamie Oliver bi si prste obliznil!
Še malo hoje, pogled na vas Dražgoše in smo že bili v Lovski koči na Toli. Že pri vhodnih vratih je omamno dišalo. Ga. Frančiška nas je hitro postregla z golažem in joto. Nato pa še z jabolčnim zavitkom. Kljub temu, da je med potjo bilo kar nekaj postankov in hrane, se je prileglo in teknilo.
Po izhodu iz Škofje Loke smo pomahali v pozdrav Zdenki in Janezu, ki sta ubrala bližnjico proti domu. Vožnja do Ljubljane je hitro minila. V spomin se je prikradla pripomba udeleženke, ki je dejala nekako tako: »Saj sploh ne bi vedela, kaj tako lepega bi zamudila, če ne bila šla na izlet.« In druga je dodala, »Res je bilo lepo! Sama po teh poteh nikoli ne bi hodila in videla vse to.«
V Ljubljani, 2. 7. 2017
Zapisal:  Jožef Tišlarič Fotografije: Marjan Ogrin