Vodniški odsek - Galerija

PLANINSKI TABOR V BOHINJU Od 6. do 9. julija 2017 Izjemno aktivni člani PLANINSKE SKUPINE  Nova Gorica  so se tudi letos odločili, da organizirajo  Planinski tabor v Bohinju, v Julijskih Alpah, saj je dogovorjeni Meddruštveni tabor  za vsa  3 planinska društva Pošte in Telekoma v državi ( tj. tudi za PD PT Celje in Maribor), odpadel. Razpis planinskega tabora in obveščanje članov PD o vsem, kar sodi v okvir izvedbe tako zahtevne aktivnosti, je bilo opravljeno  zelo skrbno in za prijave  na tabor je bilo več kot dovolj časa in informacij. Ker v PD PT Celje in PD PT Maribor ni bilo zanimanja za udeležbo in sodelovanje, se je vsa izvedba zreducirala na PD PT Ljubljana in PS Nova Gorica. Spremenila se je tudi lokacija tabora in zmanjšali so se stroški štiridnevnega  taborjenja, tokrat na območju legendarne  GOZDNE ŠOLE TABORNIKOV ob Bohinjskem jezeru, ki sodi  v sklop Zveze tabornikov Slovenije, mnogo desetletij znanega območja Kunaverjevih taborniških aktivnosti. Vodja tako lanskega tabora na območjih italijanskih Dolomitov kot tudi letošnjega, v našem Triglavskem narodnem parku, je bil vodnik PZS, Ivan TRAMPUŽ, ki mu je ob izdatni pomoči predsednice PD PT Ljubljana, Zdenke GORENC uspelo za letošnje taborjenje in planinarjenje zbrati 17 udeležencev. Lepo število, glede na kapacitete Gozdne šole tabornikov, ki je  bila pred in v času našega bivanja skoraj polno zasedena s slovenskimi in belgijskimi mladimi taborniki.
In kako je potekla izvedba predvidenih in objavljenih  planinskih tur? V četrtek, 6. julija,  prvi dan tabora, nas je vedno vedri Ivan zbral točno ob predvidenem času , tj. ob 8 uri, pred poslopjem Gozdne šole, da smo v njej shranili večino opreme. Po predstavitvi udeležencev in vodnikov ter opisu predvidenega prvega izleta se je večina s kombijem in osebnimi avtomobili zapeljala do zaselka Ravne. Skupina se je povzpela do Orožnove koče (1346 m) na Planini za Liscem v Južnih Bohinjskih gorah, kjer so doživeli vse, kar nudi svet pod Črno prstjo, ki je na seznamu naravne dediščine in kjer rastejo številne redke rastline in endemiti slovenskih Alp. Tu se je skupina razdelila v manjšo skupino »Puščice«, ki je nadaljevala z vzponi proti vrhu Črne prsti (1844 m), mimo nekaj naslednjih vrhov proti zahodu,  vse do RODICE (1966 m), ostali, Leonova skupina »Zajčki« pa se je po isti poti  vrnila v dolino in v tabor. Udeleženka planinskega tabora, ki  so ji bili iz zdravstvenih razlogov prepovedani naporni vzponi, se je zjutraj odpravila iz tabora do Ribčevega laza, kjer si je lahko ogledala zanimivo cerkvico sv. Janeza Krstnika, bogato poslikano  s freskami, ki datirajo  od 14. do srede 16. stoletja in izjemno notranjo opremo. Od tu je nadaljevala s hojo do Stare Fužine (546 m) in čez
Hudičev most in korita Mostnice do Planinske koče na senožetni planini  in dolini Voje (690 m). Po vrnitvi z izleta v tabor  in osvežitvi v jezeru, v neposredni bližini tabora, se je skupina pred večerjo razporedila za prenočevanja po šotorih in sobah v prijetni koči ZTS. Kmalu po okusni večerji, ki nam jo je pripravil  skrbnik tabora g. Aleš, s svojimi mladimi taborniškimi prostovoljkami, je sledil počitek, ki naj bi nam zagotovil moč za naporne vzpone naslednjega dne. V petek, 7. julija, smo uresničili prejšnji večer dogovorjene predloge in namesto na Pokljuko odšli na Vogel. Po zajtrku smo vsi odšli do Ukanca in se z gondolo, v lepem sončnemu  vremenu, povzpeli do alpske vasi VOGEL, na zeleno  pravljično območje in naselje počitniških hišk, s čudovitim pogledom na Triglav in okoliške vršace. Od Ski centra Vogel smo se spustili do sedežnice in se odpeljali do ORLOVE GLAVE.(1682 m). Od tu so se vsi, razen dveh, povzpeli na vrh ŠIJE (1880 m). In tudi tukaj se je skupina razdelila na dve manjši skupini, tako se je skupina »Zajčki« vrnila mimo Orlove glave do Planinske koče Merjasec. Skupina »Puščice« pa je  nadaljevala z vzponom in osvojila tudi vrh VOGLA (1922 m). Dogovorjeno srečanje vseh za skupno kosilo v Planinski koči Merjasec  se ni uresničilo zaradi nenadne spremembe vremena in postanka nekaj njih v Sirarni, saj si je večina zaželela pristnega gorskega kislega mleka in drugih dobrot. Odpadel je tudi spust z Vogla čez GLOBOKO (1828 m) in po Žagarjevem grabnu. Ne samo zaradi neurja, ampak problematične poti, kar so nam svetovali na blagajni pri nakupu  kart za gondolo in sedežnico. Po vrnitvi v tabor, obveznem kopanju v jezeru in večerji, je Ivan organiziral posebno taborniško srečanje ob koči in tabornem ognju, s slavnostnim dvigom zastave, petjem ter proslavljanjem rojstnega dne udeleženke ter posebnega, nedavnega dogodka v Ivanovi družini (rojstva vnukinje), za kar smo nazdravili z Leonovim darilom, šampanjcem  iz Sicilije. Naša skupina se je povečala še za tri nove udeležence tabora, ki so se nam pridružili v poznih popoldanskih urah. V soboto, 8. julija, se je večina po zgodnjem zajtrku odpravila na POKLJUKO. Skupina »Zajčkov«, ki jo je vodil Leon LIČEN, vodnik PZS iz PS Nova Gorica, se je od Športnega hotela in čez Planino Javornik povzpela do Blejske koče (1630 m) in se po isti trasi vrnila na izhodišče. Skupina »Puščice«, ki jo vodila Ingrid PERŠOLJA, vodnica PZS in predsednica planinske skupine Nova Gorica, ki se ji je ta dan priključila še  članica PD Domžale Barbara, pa se je od Športnega centra z Rudnega polja povzpela na VIŠEVNIK  (2050 m)  ter na MALI DRAŠKI VRH (2132 m), VELIKI DRAŠKI VRH (2243 m)  prek Studorskega prevala in  do ABLANCE (2004 m). Sestopili so  do izhodišča, od koder so se z osebnimi avtomobili vrnili v tabor. Le ena udeleženka se je ponovno sprehodila od tabora  do Ribčevega laza in od tod po urejeni pohodniški  poti pod ostenjem Nad jezerom, mimo ribogojnice in slapom Govic do Ukanca ter mimo kampov do Gozdne šole tabornikov. Nedvomno so bili tudi ta dan vsi pohodniki  deležni vseh vrst užitkov v pretežno lepem, sončnem
vremenu in prečudoviti naravi z gorskimi  cvetlicami vseh vrst in razgledi po vrhovih vse naokrog. Čeprav jih je dež na Pokljuki, v popoldanskem času, nekoliko orosil, so se vsi vedri vrnili v tabor. Tudi zadnji dan, v nedeljo, 9. julija, ni bil namenjen le počitku zaradi že opravljenih lahkih in zahtevnih kopnih tur, ampak uživanju v naravi in druženju. Namesto na Komno ali na Sorico kot je bilo načrtovano, se je večina odločila prehoditi pohodniške poti okrog Bohinjskega jezera in se povzpeti do najbolj obiskanega slapa v Sloveniji, do Slapa SAVICA (894 m), kar je uspelo le eni udeleženki. Poleg  ogleda nekaj znamenitosti, vodenega  ogleda cerkvice  sv. J. Krstnika in naravnih lepot na poteh, so si naši planinski »taborniki«, po nekaj urah hoje in voženj s sposojenimi kolesi okrog jezera, zaradi izredno sončnega in vročega dne, privoščili tudi razne poletne radosti v jezeru: poleg plavanja tudi vožnje s čolni, kanuji  in s turistično ladjo, našel pa se je tudi kakšen jurček. Sledilo je le še prijetno skupno kosilo v kampu in nato, po 16 uri, slovo od novogoriških planinskih prijateljev na železniški postaji v Bohinjski Bistrici. Z iskreno zahvalo vodji tabora Ivanu Trampužu, ki je z razumevanjem sprejel predloge in želje udeležencev za vsakodnevno izvedbo programa, prav tako zahvala tudi Ingrid in Leonu, za njuno skrbno vodenje po  sproti in vsak dan dogovorjenem programu  izletov in nepozabno druženje. Seveda tudi z obljubo, da bomo taborniško-planinske aktivnosti v našem PD v prihodnje še organizirali in si prizadevali navdušiti čim več naših članov, da se nam pridružijo. In tudi to, da se bo spomin na vse letošnje planinsko-taborniško dogajanje ohranil s fotografijami vseh, ki so na tabor prišli  s fotoaparati in bodo  poskrbeli, da bo društveni in arhiv vseh udeležencev, o vseh vzponih in prehojenih poteh,  še bogatejši.
Tekst: Ruža TEKAVEC Fotografije: Zdenka  GORENC, Leon LIČEN. Ingrid PERŠOLJA,                    Ivan TRAMPUŽ