PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

PLANINSKI TABOR V SEXSTINSKIH DOLOMITIH, 20.07.-23.07.2017

Kot je bilo načrtovano, se je v času od četrtka, 20.7.2017 do nedelje 23.7.2017 odvijal tabor v italijanskih Dolomiti in sicer v Sekstenskih Dolomitih.

V letošnjem letu se je število udeležencev precej povečalo, tako da nas je bilo na koncu skupaj s Celjani kar 26 (Nova Gorica: Ingrid, Ivan, Anica, Jožko, Alenka, Bojana,  Miran, Damjan, Jelena, Boštjan, Marina (Ljubljana), Karmen, Marija – Bebi in njen mož, Jožica, Ljupka, Anita in Celjani

Zjutraj ob 5.00 smo se dobili na MPP Vrtojba, se razdelili po avtomobilih in kombijih in se odpeljali v Seksten (Sesto). V kraju Dobbiaco/Toblach smo se srečali s Celjani – v Baru nasproti Mlekarne Drei Zinnen smo popili jutranjo kavo in nekje ob 7:30 nadaljevali pot do sosednjega kraja Villabassa/Niederdorf, kjer smo imeli v Kampu Olympia rezervirane 4 parcele za namestitev.

Kraj Sexten ali v italijanščini Sesto je največje naselje in občina v avtonomni provinci Bolzano v pokrajini Trentino – Alto Adige (Süd Tirol). Materin jezik prebivalcev  pokrajine je po podatkih iz leta 2012 v 95%  nemščina, v 4 % italijanščina in pod 1% ladinščina, kar nam pove veliko o tem, da se kljub živahnemu turističnemu utripu in z veliko italijanskimi gosti počutimo kot da smo v nemški deželi, ne pa v Italiji.  Pestro sliko  dopolnjujejo še sezonski delavci iz Afrike, vzhodne Evrope in držav bivše Juge. Tako da je marsikje možno sporazumevanje v srbohrvaščini.

V starih časih so prebivalci Alp številne vrhove poimenovali po naravni sončni uri: vrh, nad katerim je sijalo sonce opoldne, je dobil ime Ponca (Poldnica), Poldašnja špica, Picco di Mezzo, Jof di Miezdi, Mittagskogel, Aguille du Midi...Najbolj natančno uro pa so si omislili domačini sekstenske doline, saj njihova ura kaže kar od devetih zjutraj do enih popoldne. Posebno pozimi je menda kar točna. Iz kraja Sesto se nam pred očmi zvrsti znamenita sekstenska ura »Meridiana di Sesto«. Od leve kaže deveto Uro Pala di Popera/Neuner, 2582 m,  deseto uro predstavlja gora, ki  se uradno ne imenuje Cima Dieci/Zehner, ampak Croda Rossa di Sesto/Sextener Rotwand (eden naših ciljev, ki pa žal ni bil dosežen). Sledi tritisočak Cima Undici/Elfer, 3092 m, potem daleč zadaj fantastiččno oblikovana Croda dei Toni/Zwöferkofell, 3094 m, nad katero je sonce točno opoldne. Na desni strani doline Val Fiscalina (ki smo jo obiskali), pa se dviga drzna ostrica Ciima Una/Einser, 2698 m. Še bolj proti zahodu se vzpenja v višave veličastni masiv  Punte dei Tre Scarperi/Dreischusterspitze, 3145 m, ki je najvišji vrh Seksternskih Dolomitov in eden od najtežje pristopnih tritisočakov v Dolomitih.

Po prispetju v vzorno urejen in po šivih pokajoč kamp Olympia ob šumeči rečici Rienz

(http://www.tre-cime.info/it/villabassa.html) – pomirjujočemu šumenju reke se je kasneje pridružilo tudi  ne več tako prijetno šumenje dežja – smo se  z nekaj kombinacijami in trudom udobno namestili na dveh mestih, saj 4 parcele niso bile povezane, vendar nam je uspelo na lepem kraju postaviti veličasten ogromen šotor (10X5 m?), ki je za štiri dni postal srce in duša našega tabora, predvsem pa mesto druženja, izjemnih kulinaričnih užitkov in seveda tako zelo nujna streha in zaščita pred dežjem.

Prvi dan smo se namenili osvojiti vrh Picco di Vallandro/Dürrenstein (2839 m) Vrh sicer spada v Brajniške Dolomite, vendar je izhodišče blizu našega kampa – 2 km od Villebasse smo zavili  proti jugu v naravni park Fannes –Senes – Braies. V naselju Ferrara smo zapustili cesto, ki pelje do jezera Braies in zavili levo po dolini potoka Rio  di Stolla. Pri gostišču Albergo Ponticello, 1491 m smo nadaljevali pot po strmi in ozki cesti do  do parkirišča pod Pratopiazzo. Po cesti, zaprti za javni promet smo krenili proti gostišču in hotelu Hohe Gaisl, 1991 m. Po markirani poti  št. 40  smo se vzpenjali po travnatih pobočjih do skalnatega terena in pred vrhom prešli ozek, izpostavljen greben, zavarovan z verigo, kjer smo se spustili in spet dvignili do velikega križa na vrhu. Razgled je čudovit: Sekstenski Dolomiti na vzhodu, skupina Cristalla na jugu, proti severu  skupina Reisenferner v Visokih Turah, na jugozahodu pa mogočna gmota težko pristopne Crode Rosse d’Ampezzo. Deloma smo se vrnili po poti vzpona do parkirišče, skupina puščice (ki so se kasneje preimenovali v rakete – hm, kdove zakaj?) pa je pot nadaljevala po grebenu v smeri vzhod in se vzpela še na vrhova Crepe di Valchiara (2711 m) in Gran Pala (2622 m). Nato smo se po uhojeni potki , ki se je vijugala preko položnih travnikov označena z možici, vrnili do izhodišča. Na poti nas je ujela ploha s sodro. Za prvi dan smo imeli dovolj planinskih podvigov, vrnili smo se v tabor, si pripravili okusno večerjo (glej jedilnik) in rahlo zaskrbljeni zaradi škrebljanja dežja po šotorski strehi načrtovali podvige za naslednji dan.

V petek je bilo zopet napovedano slabo vreme, dež v obliki ploh in neviht naj bi nas zajel že med deseto in enajsto uro, zato smo pohiteli z jutranjih vstajanjem in zajtrkom – ob 6:00. V planu smo imeli vzpon na Crodo dei Baranci/Birkenkofel,  2922 m visok vršac v Sekstenskih Dolomitih. Dosegli naj bi ga preko vrha Cima Piata Alta (2905 m) Iz  kampa smo zavili proti Sekstenu in nekaj kilometrov iz Innichena zavili v Val Campo di Dentro, parkirali na 1436 m in  pričeli s hojo proti Rif. Tre Scarperi (1626 m), hodili po poti št. 105, šli mimo odcepa  št. 8, ki vodi čez sedlo Forcella dei Baranci  (2540 m) po dolini Val dei Baranci v dolino  Höhlensteintal/ Valle di Landoro, kamor smo se namenili tudi mi, vendar po poti št. 9, čez sedlo Forcella del Lago (2879 m). Ko smo dosegli sedlo, se je vreme pričelo spreminjati – iz prelestne jutranje jasnine so se od nekod na hitro prikradli najprej beli, nato pa vse temnejši nevihtni oblaki in zlovešče prekrivali zahodno obzorje, ki je sicer s sedla Forcela del Lago nudilo razkošen pogled proti ljubkemu jezeru Lago Malga di Mezzo. Nekaj pogumnih puščic/raket se je kljub grozečemu vremenu obrnilo proti cilju, vendar same Crode dei Baranci niso dosegli, zaradi slabega vremena so se vrnili, potem ko so se povzpeli na vrh Cima Piata Alta. Preostala glavnina smo se usmerili proti jezeru in sestopali preko strmega melišča, tako na nas je nevihta zajela sredi melišča in smo varno vedrili pod ogromnim balvanom, povratniki s Cime Piate Alte pa so nevihto dočakali pod previsom na sami Forcelli del Lago. Ostali, počasnejši udeleženci (zajčki, polžev nismo imeli) pa med vzponom proti sedlu nevihte sploh niso dohiteli, zložno so se pomikali proti vrhu in čez sedlo proti jezeru v dolini. Ker je nevihta trajala borne pol ure, smo se ob jezeru zbrali vsi in pomalicali, nato pa nadaljevali po poti št. 9 v dolino. Spust je bil strm in steza ponekod izpostavljena, nevarna za zdrs zaradi mokrih trav, korenin in blata. Kljub lepim obetom nas deževno vreme ni zapustilo, večino poti smo prehodili v mokrem. Pot sama je v lepem vremenu sicer razgibana in zanimiva – prečenje potočka pod in nad slapom, razgled med krošnjami gorskih osamelcev na jezero Lago di Dobbiaco  v dolini....

Sledil je povratek v domači kamp, priprava slastne večerje, upi na boljše vreme, načrti za soboto...

...ko smo se prebudili v dežju in malodušno obležali v posteljah. Vendar smo dobil jasen ukaz predsednice – vstati in se pripraviti na turo!

No, kakorkoli, kljub neugodnemu vremenu in slabi napovedi smo se odpeljali na naš predzadnji izlet – proti Sestu, kjer smo v kraju Moos (Moso)  zavili v Val Fiscalino/Fischleintal, prispeli do velikega parkirišča Campo Fiscalino (1460 m) in se odpravili  po širokem kolovozu v notranjost doline. Dolina je prelepa in razgled iz prijetno urejenih hotelov Dolomitenhof in Chalet Alte Post  preko travnikov, kjer se pasejo beli konji, v vrhove marsikoga  navaja k misli, da bi zaključil z dosedanjim življenjem in se naseli v tem kraju. Vendar ni bilo časa za življenjske odločitve – pričeli smo s hojo po poti št. 102 – 103, ki se počasi dviga v desna pobočja  skozi gozd do izteka doline Sassovecchio, kjer se odcepi pot  št. 102, ki vodi proti koči Rif. Locatelli pod tremi Cinami. Tu smo se razdelili na dve skupini, bolj zagreti so se odpravili po poti 103, prečkali potok Rio Sassovecchio in se zagrizli v strma pobočja  Cime Une. Pot poteka v ostrih okljukih in  skozi redek gozd pripelje do spodnjega roba Krnice Cadini di Cima Una. Tu se odpre pogled na navpično  severno steno La Liste /Hochleist, 2413 m, ki zakriva precej višjo Crodo dei Toni v ozadju. Pot pripelje do koče Rif. Zsigmondy-Comici, 2234 m. Od je  skupina krenila proti zahodu, po poti 101, ki pelje do koče  Rif. Plan di Cengia, od tu pa po poti 101A na Crodo Fiscalino di Mezzo , 2675 m. S prepadnega vrha, na katerem stoji križ, se nam odpre lep razgled na bližnji Monte Paterno / Paternkofel, Torre di Toblin / Toblinger Knoten, Croda Rossa di Sesto / Rotwand in okoliškim goram. Pot so nadaljevali  nazaj do koče  Plan di Cegnia, nato pa naprej po poti št. 101 prečili melišča  pod goro Monte Paterno / Paternkofel do oblegane koče Rif. Locatelli. Nakateri so si ogledali znameniti rov »Galleria Paterna«, nato  se povzpeli do vstopa v ferato  skalnega stolpa Torre di Toblin, nakar so se usmerili proti dolini in sestopili do izhodišča  po poti 102, to je tista pot, po kateri je druga skupina začela svojo manj zahtevno turo. V vlažnem soparnem vremenu smo se vzpenjali  po lepo speljani poti 102,. Po odcepu  se pot prične nekoliko strmeje vzpenjati po desni strani doline Alteinsteinertal / Valle Sasso Vecchio in večinoma poteka ob ruševju. Pot se nato nekajkrat približa potoku in odpirati se nam prične tudi pogled proti Monte Paternu. Ko se približamo slapu potoka Altensteiner Bach, zavije pot nekoliko desno in se prične vzpenjati pod pobočji vrhov Punta Slawina Lunga / Langlahn spitze (2770 m) in Sasso Vecchio / Altsteinspitze (2909 m). Pot nas pripelje iz ruševja in se vzpenja proti severozahodu. Kasneje ko nas pot pripelje na položnejša travnata pobočja, zavije pot v levo in nas mimo jezer Laghi dei Piani pripelje do koče Locatelli.Tu smo se ustavili in si privoščili pijačo ali kosilo. Pot smo nadaljevali proti severu mimo kapelice proti plezalni poti Via Ferrata Torre di Toblin. Povsod naokrog so posejani številni ostanki iz 1. svetovne vojne. Pot nato poteka po desni strani gore Sasso di Sesto proti severu in je označena z rdečimi trikotniki. Kasneje pot zavije v levo in sledi kratek vzpon do sedla med vrhovoma Sasso di Sesto in Torre di Toblin.  Ogledali smo si vstop v ferato in nato sestopili po cvetočih travnikih v dolino.

Popoldan in večer smo preživeli ob kuhanju, druženju, ogledu mini živalskega vrta ob kampu...

Zadnji dan se je pričel delovno,saj nas je čakala najtežja naloga – pospraviti tabor. Kljub nagajanju dežja, ki pa  je nazadnje le odnehal in stalnemu neprijetnemu dotiku mokrih ali vsaj  vlažnih šotorskih kril smo hitro pozajtrkovali, pospravili tabor in se odpravili še na zadnji pohod. Pot smo začeli precej turistično – z vzponom s kabinsko žičnico na smučišče Sesto/Sexten. Namenili smo se na Monte Elmo/Helm, 2434 m  ki je najlaže dostopen in najzahodnejši vrh 140 km dolgega glavnega grebena Karnijskih Alp, kjer zadnjih 90 let poteka meja med Italijo in Avstrijo. Povzpeli smo ne na Monte Arnese, 2550 m, nato pa po grebenu ves čas s razgledom na Crodo Rosso di Sesto (v oblakih) nadaljevali pot mimo ostankov italijanskih obmejnih utrdb,  koče Sillianer Hutte do vrha Monte Elma. Od tu smo se po makadamski poti spustili do velike restavracije  Helm Restaurant, kjer je v bližini urejen
zanimiv otroški doživljajski park Parco Natura Olperl. Z žičnico smo se vrnili v dolino, se ob rečici Fischleinbbach ustavili, pokosili in poslovili.

Kljub slabemu vremenu je bilo druženje in pohajkovanje po Dolomitih prijetno, razburljivo in vredno ponovitve.

Posebej je treba pohvaliti najmlajšo udeleženko tabora, Julijo, saj nas je ves čas navduševala s svojim veseljem do gora, vedrim  in pogumnim duhom in neomajno vztrajnostjo.

Viri

Svetovni splet (hribi net ipd.)

Dolomiti sanjske gore, Andrej Mašera, PZS 2009

Zemljevid Tabacco, Sextener Dolomiti/Dolomiti di Sesto, št. 010

 

Besedilo: Karmen Pahor

Fotografije: Ingrid Peršolja, Ivan Trampuž, Miran Krpan