PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Romunija 2017

Romunija 2017 (25. avg. – 2. sep. 2017) - zapis Težko je na kratko povzeti v desetih dneh prevoženih cca. 5.000 km poti in le nekaj km malo manj kot 100 km med romunskimi hribi in gorami prehojenih poti ter več kot 6.200 m vzponov in 5.170 spustov v gorah Karpatov in Transilvanije. Vsak od 68 udeležencev ima svoje najlepše spomine in vtise. Poskusil jih bom povzeti, kot sem jih sam videl in doživel. Za bralca zapisa sem slednjega popestril s povezavami na spletne naslove, da si bo lažje predstavljal, kje vse smo bili in česa smo bili deležni.  
Potovanje se je pričelo kot vsako drugo – nočna vožnja z dvonadstropnim avtobusom in vkrcavanje potnikov od Dolgega mostu v Ljubljani in na vmesnih postajah do Maribora. Ogromen kup prtljage je bil nekako stlačen v skromen prtljažni prostor. Je pa zato bil potniški del avtobusa bolj prostoren in udoben. Dolgo potovanje je bilo za potnike prijetno in udobno. Bravo za izbiro avtobusa TA Balkanika!
Monotonijo dolge vožnje je prijetno popestril postanek v vasici Sapiente v Karpatih, kjer smo si ogledali »veselo pokopališče«. Nagrobniki, ki so posebnost tega pokopališča, s slikami ponazarjajo življenjski poklic ali značaj pokojnika ali pokojnice. Vsi leseni nagrobniki so opremljeni z ročnimi poslikavami in jedrnatimi besedili. Le na nekaterih so bile fotografije pokojnika. Zanimivo in zagotovo vredno ogleda. (https://www.pdrustvo-ptlj.si/media/uploads/Dogodki/Izleti%202017/Romunsko%20pokopalisce.pps)
Naslednji postanek je bil v vasi Sigethu Marmatie (https://en.wikipedia.org/wiki/Sighetu_Marma%C8%9Biei), kjer je impozantno visoka lesena cerkev. Zagotovo najvišja v Romuniji in verjetno še daleč naokoli. Cerkev sama, kot tudi spremljajoči objekti (samostan in druge zgradbe), je bogato okrašena z ornamenti in intarzijami. Streha cerkve je bila pokrita z oblikovanimi skodlami, ki so še dodatno poudarile odnos prebivalcev do gradnje z lesom in oblikovanja le tega.
Nočni prihod v Borso, blizu Romunsko – Ukrajinske meje je bil po cca. 18 urah vožnje in sedenja na avtobusu dokajšnje olajšanje. Še dobro, da je bila družba prijetna in smo si s pripovedovanjem vicev in prijetnim druženjem krajšali čas in odvračali pozornost od bolečin v otopelih udih. Matevž je pripomnil, da je njegova rit kot plošček in tej opazki smo se vsi sladko nasmejali. Saj so tudi naše bile v podobnem stanju. In v tem duhu se je »v spodnjem domu« nadaljevalo vseh deset dni ture.
Zbudili smo se v vremensko prijeten dan. Jutranje meglice so se še oklepale vrhov karpatskih gora, ko smo krenili na krajšo vožnjo do kraja Borsa – Garlea. Po obnovitvi zalog vode in še česa, smo se podali do pravljično lepega samostana, od koder se je že videl naš cilj: 2.303 m visok Pietrosu. (https://en.wikipedia.org/wiki/Pietrosu_Peak_(C%C4%83limani). Pot do ledenega jezera na višini 1.870 m.n.v. je potekala po razbrazdanem kolovozu. Ponekod je bila zemlja, ponekod zoprno ostro kamenje, ki se je pod gojzerji nerodno obračalo. V bližini jezera je bila zgradba, ki je lahko zatočišče za planince, sicer je namenjena za nastanitev čuvajev nacionalnega parka in napravam vremenarjev. Nekateri so ostali pri jezeru, večji del skupine pohodnikov pa se je povzpel na razgledni vrh. Vreme nam je bilo naklonjeno, razgledi z vrha prekrasni. Po skupinski sliki so se nekateri udeleženci pognali v dolino, kod da nismo na istem avtobusu. Tako je spust v dolino je potekal drugače, kot smo ga v društvu vajeni. Kljub vsemu se je vse končalo dobro. 
V nedeljo smo se prvič selili iz hotela v hotel. Del skupine se je v kraju Durau odpravil na prečenje pogorja Ceahlau v isto imenskem nacionalnem parku (http://www.ceahlaupark.ro/en/presentation/). Pot do vrha 1.899 m visokega vrha Toaca je potekala mimo več planinskih koč. Vreme udeležencem ni bilo naklonjeno. Na vrhu jih je ujela kratka toda  intenzivna ploha. Temperature so v hipu znatno padle in
pohod v kratkih hlačah ter majicah s kratkimi rokavi ni bil več prijeten. Na večini udeležencev so se mokra oblačila posušila kar med potjo, saj s sabo niso imeli anorakov in rezervnih oblačil. Na drugi strani so se udeleženci pohoda spustili v kraj Izvorul Muntelui Chalet. Kraj je na robu nacionalnega parka in je dejansko kompleks zgradb – nastanitvenih objektov in velike restavracije. Slednja je bila polna lesenih rezljanih podob živali. Okolica je bila okusno opremljena z lesenimi igrali za otroke, med katerimi so bili številni vrtovi polnih pisanih rož. Vse je bilo čisto in snažno tako, kot praktično ob vsej naši poti po Romuniji.
V ponedeljek smo se ustavili v Tusnadu, manjšem romunskem mestu, ki je znan po številnih termalnih izvirih (https://en.wikipedia.org/wiki/B%C4%83ile_Tu%C8%99nad). Od tam smo se povzpeli na bližnji vrh in se po 2,5 urah hoje spustili do jezera Sv. Ane – edinega jezera vulkanskega izvora v državi. (https://en.wikipedia.org/wiki/Lake_Sf%C3%A2nta_Ana). Nekateri so si privoščili kratko kopanje v jezeru. Drugi so ta čas posedali v bližnjem lokalu in čakali na skrajno neorganizirano postrežbo ali v objektiv poskusili ujeti medvedko z mladičema, ki je bila nenavadno domača in se prav nič ni bala človekove bližine. Prav taka je bila kot medvedka na sliki na naslednji sposojeni povezavi: https://www.tripadvisor.com/Attraction_Review-g1203071-d3667825-Reviews-Saint_Anna_LakeBaile_Tusnad_Harghita_County_Central_Romania_Transylvania.html) Sledil je še ogled žveplene jame in »knajpanje« v vhodu v jamo. Vsak, ki se je izpostavil žveplenemu »predihavanju«, je imel drugačno izkušnjo. Nekaterim je bilo po vdihavanju žveplenih hlapov prijetno toplo, nekaterim manj.
V kraju Siniaia smo imeli tri, največ od vseh, zaporednih nočitev. Kot običajno smo prispeli pozno v noč. Večerja okrog 23.00 ure, nastanitev in priprava na nov dan ter vzpon. Tokrat smo se z dobrih 600 m.n.v. z gondolo popeljali na 2.200 m.n.v. Pot smo zopet nadaljevali v dveh skupinah. Hitra skupina, ki se je povzpela na 2.505 m visoki Omua, je ubrala daljši korak. Drugi so šli bolj zmerno, si vzeli čas za ogledovanje slikovite okolice in osamljenih pastirskih hišic. Ogledali smo si tudi olimpijski center Lalomitei, ki leži na cca. 2.050 m.n.v. in je eno od večjih vadbenih centrov za športnike, ki si s treningom na višini, katera zahteva aklimatizacijo telesa, želijo izboljšati svoje dosežke. Del skupine se je po turi ustavil v koči – Cabana Babele na 2.206 m (http://www.babele.ro … in povezave na druge koče) in se po prijetnem druženju v koči, z gondolo spustil v kraj, kjer je pohodnike čakal avtobus. Med čakanjem na pohodnike, ki so šli na vrh Omue, smo si ogledali mesto in pokušali domačo kulinariko.
Sreda, 30. septembra je bila v celoti namenjena turizmu. Ogledali smo si samostan Siniaia in bližnji grad Peleš. Ni kaj opisovati. Potrebno bo pogledati slike, ki povedo več kot tisoč besed. Nato je sledila vožnja do dvorca Bran, v katerem je bil leta 1462 zaprt Vlad Tepeš – grof Drakula. Del skupine si je ogledal grad in razstavo v notranjosti, manjši del si je vzel čas za ogled lokalne tržnice in bližnjo etno vas. Eno in drugo je bilo po svoje lepo in slikovito. Številne fotografije so same po sebi dovolj zgovorne (https://en.wikipedia.org/wiki/Sinaia).
Naslednji dan nas je ponovno čakala vožnja. Tokrat še nižje na jug v smeri proti kraju Slanik, kjer smo si ogledali rudnik kamene soli. Stene neverjetno velikih dvoran pod zemljo, kjer so pred leti kopali kameno sol, so polne barvitih vzorcev. V dvoranah so ali razstavljeni eksponati, ki so jih nekoč potrebovali za kopanje ali so umetnine iz kamene soli. V drugih so poskrbeli za animacijo otrok z astmo. Klima v jami naj bi omogočala tudi do 80 % ozdravitev pri mlajših. Vse skupaj je bilo neverjetno lepo in slikovito (http://www.romanianmonasteries.org/romania/salt-mine-slanic).
Sledil je obisk centra Bukarešte – več milijonskega mesta, ki se je v preteklosti želela zgledovati po Parizu. Na to nesporno spominja »slavolok zmage« in tudi drugi veliki spomeniki ob glavnih prometnih žilah. V bližini je tudi »Romunija v malem« - zbir etno vasi, v kateri so posamezne pokrajine, države z 21 milijoni prebivalcev, prispevale svoje tipične hiše in noše. Vsekakor med obiskom Bukarešte izstopa zgradba parlamenta – »Hiše ljudstva«, ki je bila zgrajena v času diktature komunizma pod vodstvom Nicolaea Ceaușescuja. (eden od dostopnih linkov na spletu: https://www.youtube.com/watch?v=bUunbZDdJsc). V prilogi zapisa so podatki o »Hiši ljudstva«. Številke so številke. Na lastne oči videti to drugo največjo megalomansko zgradbo na svetu …
Septembra prvega smo imeli v planu vzpon na najvišji vrh Romunije Moldoveanu (2.554 m.n.v.). (http://altmarius.ning.com/profiles/blogs/portita-vistei-muntii-fagaras). Pot do vrha in nazaj je bila dolga – več kot 27 km hoje in se je za vzpon odločila le skupina najbolj odločnih udeležencev. Med njimi tudi naša člana Marija Zuljan in Miran Selan. Hodili so polnih 10 ur in čez. Drugi smo se preko slikovitega prelaza z avtobusom zapeljali do 2.050 m visoko ležečega jezera Balea (http://balealac.ro). Od tam smo se pod vodstvom lokalnega vodnika povzpeli na vrh Paltinului (2.380 m.n.v. ali peti najvišji vrh Romunije) in se  po grebenski poti podali proti sosednjem t.i. Kozjemu vrhu  (http://gmap.ro/#! lang=en&loc=Fagaras_Balea_Lac_Saua_Paltinu). Razgled z grebena med obema vrhoma je bil izjemen. Na sedlu smo si privoščili počitek ter se spustili nazaj  do jezera. Nekaj posameznic se je sicer s sedla, kjer smo imeli počitek, povzpelo še na v programu razpisani Bultenau (2.507 m). Večina se je vrnila do avtobusa in si privošči »razgledovanje« na stojnicah, ki jih je bilo okrog jezera vse polno.
Zadnji dan ture je bil namenjen ogledu rojstnega kraja Vlada Tepaša, transilvanijskega grofa Drakule (http://romaniatourism.com/sighisoara.html). Dan je bil izjemno lep in samo mesto je bilo daleč od tistega, kar bi pričakovali po turobnih filmskih prikazovanjih dejanj krvoločnega grofa. Mesto je znano tudi po znanstveniku, ki je znatno pripomogel k razvoju raketnega motorja.
Pred nočitvijo v Oradei smo se ustavili še v prekrasnem botaničnem vrtu. Besede so odveč, slike povedo vse (http://www.clujonline.com/ro/gradina_botanica.htm).
Kako bi lahko v nekaj besedah povzel? Bilo je naporno, slikovito, veliko smo videli, (pre)malo spali. Pozne večerje, zgodnji zajtrki, toda v dobri družbi je vse bilo lažje. In čez čas  spomin na slabo in neprijetno zbledi, ostanejo le lepi spomini. In nešteto slik, ki nas bodo spominjale, kje smo nekoč bili.
V Ljubljani, 10. 9. 2017
Zapisal:  Jožef Tišlarič Fotografije: Jožef Tišlarič, Helena Levpušček, Miran Selan
p.s.: Hvala Renatu in Biljani ter TA Balkaniki. Hvala tudi vsem 68 potnikom, ki so potrpežljivo prenašali dolge vožnje, pomagali pri nalaganju in razlaganju prtljage in zlasti, ker se je vse končalo kot se je – varno za vse in v zadovoljstvo večine.