Vodniški odsek - Galerija

35. MARTINOV POHOD S POBRATINIM PLANINSKIM DRUŠTVOM BREŽICE (12. NOVEMBRA 2017)

Sivo jutro ni vlivalo optimizma udeležencem letošnjega skupnega pohoda s planinci prijateljskega PD Brežice. Verjetno je bil naš vodnik Stanko Jaki edini, ki je verjel, da nam bo vreme naklonjeno, tako smo se še ostali prepustili njegovemu optimizmu in se iz Ljubljane zapeljali proti Brežicam. Na običajnem mestu v Brežicah nas je pričakala manjša skupina planink in planincev. Po prisrčnem pozdravu smo se vsi vkrcali na avtobus in se odpeljali proti vasi Sromlje. Domačini, ki so nas zagledali, kako si nameščamo nahrbtnike in pripravljamo pohodne palice, so večkrat pogledali proti sivemu nebu. Niso ničesar rekli, toda izrazi nejevére so bili dovolj zgovorni sami zase.

Ne glede na njihove pomisleke in naše dvome smo se, po skupinskem slikanju pred spomenikom iz II. svetovne vojne, podali na pot. Planinec Tine iz PD Brežice nas je suvereno vodil med vinogradi, ki so se bohotili v jesenskih barvah. Grozdja na trtah ni bilo več. No ja, tu in tam je ostal še kakšen grozd, ki mogoče na dan trgatve ni bil dovolj zrel ali so ga lastniki pustili škorcem in drugim ptičem. Mogoče so jih pustili kar tako, da se bodo ob priliki posladkali z njimi. Kdo bi vedel.

Korak je bil čedalje daljši in tudi beseda je stekla. Udeleženci pohoda smo kramljali in klepetali ter en, dva, tri prišli do nekaj stoletij stare cerkve. Prijazen domačin jo je odklenil, da smo si lahko ogledali notranjost. Kljub starosti je lepo ohranjena in privlačna za oko.

Pot smo nadaljevali ob številnih zidanicah. Pred eno od mnogih nas je presenetil lokalni lovec in nas pogostil z domačimi žganimi pijačami. Bilo je vsega: od sadjevca, slivovega žganja do orehovca. Nekateri so si privoščili šilce »preventivnega razkužila«, drugi pač ne. Po tem, ko smo se podprli s hrano iz nahrbtnikov, smo nadaljevali naš pohod. Nekaj časa smo še hodili med zidanicami, nato pa smo pot nadaljevali po lepem jesenskem gozdu. Krivulja smeri našega pohoda se je počasi obračala in dobila obliko, ki je še najbolj spominjala na črko »U«. Gozdna pot, polna jesenskega listja je peljala skozi dolino v smeri našega izhodišča. Kmalu smo zagledali tudi prve strehe hiš v Sromljah.

Druženje se je nadaljevalo v prostorih KS Sromlje. Domačini so nas postregli z okusnim ričetom ter obilnimi klobasami. Sledilo je sladko presenečenje – bogat izbor sladkih dobrot kmečkih žena.

Prav kmalu je v dvorano prišel tudi lokalni vinar, priznani sromeljski kletar Ferdo Pinterič. Poleg dveh vrst vina, ki nas je ob prihodu že čakalo na mizah, je predstavil še šest drugih. Za vsako vino je podrobno povedal in razložil, kakšna mora biti vsebnost sladkorja, kdaj se ustavi vretje in številne druge podatke. Razlagal je, kdaj se mora trgati grozdje, da je vino iz posamezne sorte kar najbolj žlahtno. Kletar Ferdo je prijazno odgovarjal na vprašanja prisotnih in pojasnjeval pomen oznak, ki jih lahko najdemo na etiketah domačih vin. Tudi glede ledene trgatve je povedal veliko novega in zanimivega. Marsikdo od prisotnih je bil navdušen nad njegovo razlago zapletenih postopkov velikih poznavalcev pridelave kakovostnega vina. Njegovi prikupni hčeri sta urno polnili kozarce z različnimi vrstami vin in resnično se je bilo težko odločiti katero je boljše. Žal je čas slovesa prišel prehitro.

V Ljubljani, 24. 11. 2017

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Irena Mlakar, Jožef Tišlarič