Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Po Poti miru - Mengore (23. nov. 2017)

Prijetno presenečenje je bilo po dolgem času ponovno videti veliko množico planink in planincev na postajališču št. 29. in kot, da so pri prevozniku tudi zaznali pozitivno energijo, so nam poslali avtobus, s katerim smo bili vsi udeleženci zadovoljni. Ni se še do konca naredil dan, ko smo že pobirali druge udeležence na naši poti proti Mostu na Soči.

Voznik Stane je sam predlagal, da bi se peljali proti Novi Gorici in nato ob reki Soči do Mosta. In tako je tudi bilo. Med potjo smo lahko na hitro pogledali Solkanski most in del bohinjske železniške proge, ki sta v času I. svetovne vojne imela pomembno vlogo. In zaradi te svoje vloge, sta bila s strani vojskujočih sil, večkrat razdejana in narejena za neuporabna.

Po prihodu v Most na Soči smo se razdelili na dve skupini. Ena je odšla na jutranjo kavo, druga se je napotila v zasebni muzej lokalnega navdušenca Petra. Slednji že 30 let vztrajno preiskuje območje, kjer so v letih od 1915 do 1917 potekali siloviti boji med silami Antante in Centralnih sil. Zanimivo je, da je bilo tolminsko zaledje s hriboma Mengore in Cvetje, za obe strani, za takratne vojaške stratege, manj pomembna lokacija. V drugem letu globalnega spopada je na tem majhnem delu padlo štirikrat več vojakov, kot je to bilo povprečje za Soško fronto.

Obisk muzeja je bil za številne pretresljiv. Peter je z besedami nazorno slikal grozote vojne, nepotrebno trpljenje vojakov in civilnega prebivalstva, ki se je moralo izseliti iz teh lepih krajev.

Po oglede vojaškega pokopališča v vasi Modrejce smo se povzpeli na hrib Bučenico. Z razgledne točke z vrha hriba je bil pogled na Tolmin, kot bi gledal razglednico kakšnega kraja. Vrhovi gora v ozadju so bili zasneženi. Pogled je segal tja do Bogatina in Krna ter tudi do visokega Kanina. Na drugi strani Tolminski Kuk, Migovec in Tolmninski Triglav so bili tudi rahlo zasneženi. Le Kobilja glava je bila zelena. Po razgledanju in malici smo nadaljevali na markirano Pot miru in dalje na Mengore, kjer so še vedno vidni številni vojaški položaji različnih namembnosti – opazovalnice, topniški položaji, za razsvetljevanje in tako naprej.

Po ogledu kavern smo se spustili v dolino, kjer nas je že čakal avtobus. Zapeljali smo se do turistične kmetije Kofol, kjer so nas pogostili z domačimi dobrotami. Ob domačem vinu je beseda sproščeno stekla. Čas je letel in v pojemajoči svetlobi iztekajočega dne se je z dvorišča kmetije lepo videlo proti Kolovratu. Težko si je bilo predstavljati, kaj se je dejansko dogajalo v teh krajih pred dobrimi 100 leti.

V Ljubljani, 24. 11. 2017

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Danilo Cej