PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

VINCEKOV POHOD-HRVAŠKA-21.januar 2018

Vincekov pohod (21. januar 2018)

Tokratni planinski izlet je bil zamišljen kot druženje in priložnost za srečanje s planinci onkraj meje. Pridružili smo se pohodnikov, ki so tokrat že dvajsetič obeležili Vincekov dan – svetnika in zaščitnika vinogradnikov. To je tudi prvi dan v letu, ko se lahko prične z obrezovanjem vinske trte. Izhodišče je bilo v kraju Sv. Martin na Muri (R Hrvaška) zato smo se na pot podali dokaj zgodaj.

Vožnja po avtocesti je bila tekoča. Težav ni bilo, le razpršene dežne kaplje so se občasno leno vlekle po vetrobranskem steklu avtobusa. Voznik Janko, je pripomnil, da to ne deluje obetavno. Toda do izhodišča je bilo še daleč in tudi lokalna vremenska napoved je bila bolj obetavna, kot je kazalo tisti hip. Po dobrih dveh urah vožnje in postanku za jutranjo kavo, smo nadaljevali proti mejnemu prehodu v vasi Trimlini. Na prestop meje je že čakalo kar nekaj osebnih avtomobilov in tudi avtobus z madžarskimi tablicami. Ni bilo težko uganiti, da so tudi oni namenjeni na Vincekov pohod. Mejne formalnosti so zahtevale nekaj deset minut in potem smo veselo nadaljevali pot do izhodišča.

Po prihodu do toplic v Sv. Martinu na Muri je vsak od udeležencev plačal startnino. Leteči štart je uspel in udeleženci so se po skupinicah ali po parih vključili v široko reko pohodnikov, ki jo je za trenutek še lahko zadržala okusna dobrodošlica. Sčasoma so se skupine drobile, pari so se ločili, reka pohodnikov pa se je valila in valila. Vzdušje je bilo prešerno in vreme kot naročeno.

Dan je postal čedalje bolj svetel in tudi sonce je pričelo prijazno greti pohodnike. Pot je bila dobro označena in ni bilo bojazni, da bi kdo zašel. Ob poti so bili številni veseljaki, ki so postopali pred zidanicami, kjer so kuhali vino, ponujali čaj in druga razkužila za grlo. Marsikje so vzdušje dvigali tudi glasbeniki, ki so igrali poskočne narodne viže in pohodnikom še dodatno polepšali dan. Med pohodniki se je govorilo hrvaško, slovensko, madžarsko in tudi kakšnega Avstrijca in Italijana se je slišalo. Resnično lep mednarodni dogodek

Pot s hriba na hrib je bila na čase blatna, na čase posuta s suhim listjem. Vsekakor je ob številnih postojankah hitro minila. Po dobrih devetih km hoje so udeleženci prišli na ravnino, od koder se je preko vrhov hiš v Murskem Središču videlo tudi do Vivarijuma v lendavskih goricah. Organizator se je izjemno potrudil in starejšim udeležencem omogočil, da se do cilja zapeljejo z avtobusi. Tisti, bolj vztrajni so se lahko odločili tudi za nadaljevanje pohoda. To je krepkih šest dolgočasnih km ravnice in dober km ob reki Muri, ki se dobesedno konča v središču kraja Mursko Središče.

Večina udeležencev pohoda se je na koncu zbrala v športni dvorani, kjer so se lahko družili z drugimi planinci ali zaplesali ob živi glasbi. Nekateri so si privoščili tudi toplo malico. Nekaterim pač ni bilo ne do malice ne do druženja. Mudilo se nazaj v belo Ljubljano. In glej ga zlomka. Na meji ponovno pred nami ta isti madžarski avtobus kot zjutraj. No, in tako smo zopet čakali. Približno štirideset minut smo potrpežljivo sedeli, preden so bile mejne formalnosti za nami. Nato nas je voznik Janko varno pripeljal domov.

 

Vse je bilo krasno, in še lepše bi bilo, le če se ne bi tako silno mudilo s povratkom.

 

V Ljubljani, 22. 1. 2018

 

 

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Irena Mlakar