A(tra)ktivni Iran

10. – 22. april 2018

Tokrat smo se z agencijo Oskar odpravili v Iran, deželo veliko za 82 Slovenij (1,648,195 km²), ki ima več kot 80 milijonov prebivalcev. To je dežela velikih puščav, visokih gorovij, številnih velemest, zgodovinskih znamenitosti, zanimivih ljudi in običajev, dobre hrane … Sredi aprila smo sicer pričakovali višje temperature kot doma, vendar sta nas na visokem Iranskem platoju večkrat presenetila dež in hlad. Prvi stik z deželo je bil že na teheranskem letališču Imam Homeini, kjer smo zamenjali evre za riale in se v hipu spremenili v milijonarje. Nato sta nas slovenski vodič Gvido ter domačin Madži z odličnim avtobusom odpeljala dogodivščinam naproti. Presenetile so nas dobre štiripasovne avtoceste, po katerih smo včasih prevozili tudi po 500-600 kilometrov na dan. Navdušila nas je urejenost in čistoča mest.

Prve korake v iransko eksotiko smo naredili v Kašanu, priljubljenem mestu šaha Abbasa. Sprehodili smo se po lokalni tržnici, obiskali staro petkovo mošejo in tradicionalno palačo bogatih trgovcev. V rdeči vasici Abiyaneh, pod vznožjem gora, smo se izgubljali v labirintu ulic in blatnih hiš »malega Bama«. V Chupananu smo se povzpeli na skalnat hribček s pogledom na množico hiš z naravnimi hladilniki zraka. Sprehod po puščavskih sipinah smo zaključili s piknikom in prespali pri domačinih v puščavski hiši. V naslednjih dneh nas je potovanje popeljalo po glavnih znamenitostih dežele.

Yazd (1,2 milijona prebivalcev) je eno najlepših mest puščavske arhitekture. Po ogledu muzeja vode smo vstopili v labirint uličic starega mesta, spoznavali blatno arhitekturo, kanate (podzemni vodovod) in badgirje (naravna klima naprava). Yazd je tudi svetovno središče sledilcev Zaratustre. Povzpeli smo se do stolpov tišine – starih zoroastrianskih pokopališč in obiskali tempelj večnega ognja. V Pasargadu smo stali pred piramidasto grobnico kralja Kira Velikega, simbola iranske identitete.

Širaz (1,6 milijona), mesto pesnikov, stara prestolnica na stiku Iranske plošče z visokim gorovjem Zagros. Mimo citadele smo se sprehodili do Karim Khanove mošeje in mavzoleja pesnika Hafisa.

Nepozaben vtis so naredili na nas ostanki prestolnice Perzepolis, največje antične perzijske znamenitost izpred 2500 let. V sosednjem Naqsh-e-Rostamu smo se pri v skalo vklesanih grobnicah poklonili perzijskim kraljem. Za konec poslastica, Isfahan (2 milijona), najlepše perzijsko mesto, ki ga krasi drugi največji trg na svetu Naqsh-e Jahan, obkrožen z veličastnimi zgradbami preteklosti, kot so Imamova mošeja, palača Ali Gapu, dekliška mošeja ... Ogledali smo si palačo 40-ih stebrov, še eno izmed mojstrovin šaha Abasa, obiskali Armensko četrt s katedralo Vank ter muzejem armenske kulturne dediščine in končali pri kamnitem mostu Si-o-seh-pol (kar pomeni 33 lokov), čez reko Zajandeh, ki pa je žal suha vse od lanskega oktobra.

Prišel je čas za naše slovo od velikih mest. Panoramska vožnja čez visoke prelaze nas je pripeljala v Hamadan, nekdanjo Ekbatano, prvo prestolnico Ahamenidskega cesarstva iz 6. stoletja pred našim štetjem. Obiskali smo izkopanine stare prestolnice, armensko cerkev, judovsko grobnico Ester in Mordekaja ter mavzolej velikega učenjaka in zdravnika Ibn Sine (Avicenna). Po stepski pokrajini smo se odpeljali v Gazvin, izhodišče za izlet v Alamut, slavno utrdbo iz romana Vladimirja Bartola, kjer je »starec z gore« Hasan ibn Saba ustvarjal mit o izmailski sekti Asasinov. Vožnja s kombiji po ovinkasti gorski cesti je bila doživetje zase. Odpirali so se neverjetni razgledi na zasneženo verigo gorovja Alborz. Povzpeli smo se na nekoč neosvojljivo trdnjavo, ki so jo v 13. stoletju razdejali Mongoli. To je bila z 2150 metri tudi najvišja točka našega potovanja, ki smo jo dosegli peš, saj je načrtovani vzpon na prelaz Salambar (3.200 m) zaradi novega snega odpadel. S tem smo pridobili dodaten dan, ki smo ga izkoristili za jutranji ogled Gazvina, še ene od nekdanjih perzijskih prestolnic in celodnevni ogled glavnega mesta Teheran. Obiskali smo sedež Centralne iranske banke, ki hrani neprecenljivo cesarsko zbirko draguljev, proti večeru pa smo se povzpeli na 435 metrov visoki Milad stolp, s katerega smo občudovali vrvež 9-milijonske prestolnice.

Besedilo in foto: Stanislav Tomšič