PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ODPRT

Srečanje z PD HPHT Sljeme Zagreb Črmošnjice 3.junij 2018

Srečanje s PD HPiHT Sljeme Zagreb; Črmošnjice in Divji potok (nedelja, 3. junij 2018)
Sončno jutro je že v Ljubljani pozdravilo 23 pohodnikov, ki so se odločili, da se udeležijo tokratnega srečanja s prijatelji iz PD Sljeme. Pot do Žužemberka je hitro minila. Vodnik je ponavljal že nič kolikokrat slišane ukrepe za povečanje varnosti udeležencev: … palice v prostor za prtljago, nahrbtnik in palice pustite ob poti, če se morate oddaljiti iz skupine, med potjo zaužijte dovolj tekočine, imejte ustrezno obutev, itd.
In kmalu smo bili v gostilni Grad, kjer smo si privoščili jutranjo kavo. Hip za tem, ko smo odpeljali izpred lokala, nas je že klical lokalni vodnik Jože Žugelj, ki nas je nestrpno pričakoval v Črmošnjicah. Po prihodu nas je prijetno presenetila dobrodošlica – Jožetova soproga Anica nas je pričakala s polnima zabojema sveže nabranih rdečih češenj. Po kratkem pozdravu naše predsednice Zdenke s predsednikom PD Semič, Dušanom Kukmanom, smo pričeli s pripravami na odhod. Kot naročeno, so prispeli tudi hrvaški planinci. Vodnik Jože Žugelj je udeležencem posredoval informacije o Kočevarjih, o začetkih njihove naselitve v prvi polovici 14. stoletja na območju Bele Krajine in o dogodkih, ki so se vrstili tja do konca 2. svetovne vojne. Izpostavil je, da je kraj Črmošnjice je dobil ime po čemažu.

Razdelili smo se v dve skupini in krenili na pot proti Divjemu potoku. Le ta izvira nad Srednjo vasjo pri Črmošnjicah in je na svoji 3,5 km dolgi poti ustvaril zelo razgibano in slikovito strugo, polno slapičev, tolmunov in brzic. Potok je hudourniškega značaja in teče po dolomitni kamniti podlagi. Sliko enkratne lepote in barvitosti, ki so jo na čisti vodi in z mahom porasle bregove pričarali topli, skozi zelene liste prodirajoči sončni žarki, je dopolnjevalo šumenje in žuborenje. To je potrebno doživeti z vsemi čuti – videti, slišati vohati in otipati, pa tudi okušati. Neponovljivo simfonijo narave je vsak doživljal po svoje in ploha besed ne more opisati to, kar smo udeleženci videli ter doživeli, ker smo se tam mudili ob pravem času.
Pot nas je hitro pripeljala do ostankov vasi Ašelice. Od tam smo proti vrhu neimenovanega hriba na 746 metrih ubrali kar po bližnjici. Z vrha smo imeli krasen razgled na Črmošnjice in vas Selo. Med potjo v dolino smo se ustavili pri lovski koči. Nekoč je tukaj bila vas Vimol. Tabla z imenom hrani spomin na nekdanjo vas in nas opominja na minljivost. Nekoč so tu živeli ljudje, ki so trdo garali in se spoprijeli s težaškim kmečkim življenjem ali se preživljali z obdelavo lesa.
Avtobus nas je popeljal do gostilne, pri več kot 400 let stari lipi. Pred gostilno nas je čakalo presenečenje: glas harmonike je nežno vabil. Pogrnjene mize v veliki svetli jedilnici so čakale na nas. Nekaj minut za preoblačenje, potešitev hude žeje in slastna hrana je že bila na mizi. Tudi zaplesali smo in zapeli smo – nekaj slovenskih in nekaj hrvaških ponarodelih in zimzelenih. Oskrbeli smo tudi zvit gleženj planinke, ki je na pot šla v nizkih športnih copatih. Čas med druženjem je hitro minil in smo ponovno morali na pot. Še pravočasno smo prišli nazaj, da so vsi, ki tega še niso storili, uveljavili svojo volilno pravico.
V Ljubljani, 5. 6. 2018
Besedilo: Jožef Tišlarič Fotografije: Irena Mlakar in Zdenka Kokalj in Jože Gradišar