Vodniški odsek - Galerija

BISTRIŠKI VINTGAR

Po lanskem potepanju po predelu Pohorja, kjer izvira reka Paka, smo uresničili željo vseh tedanjih udeležencev izleta, da se tudi letos podamo na vedno zanimivo POHORJE. Izbrala sem področje soteske in slikovite doline, ki jo je ustvaril potok (reka) BISTRICA, saj v času priprave programa aktivnosti v letu 2018 ni bilo mogoče predvideti vremenskih razmer. Te so bile v začetku letošnjega poletja neverjetno nevihtne. Po opravljeni ogledni turi nekaj dni pred razpisanim izletom, sem bila prepričana, da bo izlet odpadel zaradi nenehnega dežja in vedenja planincev, da je hoja v takih razmerah lahko zelo nevarna.

1. julija 2018 pa smo le dočakali prijetno vremensko napoved in na izlet se je prijavilo kar 24 udeležencev, večinoma seniork in seniorjev. Le 3 udeležencem izleta je bilo treba zagotoviti lažji, prijeten del poti od Treh kraljev mimo Črnega jezera do Osankarice, našega skupnega cilja.

S posebnim avtobusom smo se zjutraj po avtocesti odpeljali proti Štajerski. Mimo zanimive Slovenske Bistrice smo nadaljevali z vožnjo še do ZGORNJE BISTRICE, kje je izhodišče planinske poti po Bistriškem vintgarju, kot se imenuje celotno zaščiteno območje čudovite soteske. Naravno okolje v senci mogočnih dreves in celotni gozdni rezervat, po katerem se pretaka Bistrica s številnimi slapovi, je vse prevzel. Povzpeli smo se do območja, kjer so ostanki rimskega kamnoloma in si ogledali razstavljene kamnine. Karvečina se je spustila do največjega slapa ŠUM (edinega izpostavljenega dela poti z jeklenicami), ki se peni čez 13 m razjedenega tonalita. Zanimivo je bilo hoditi mimo ruševin nekdanjih mlinov ter si ogledati ostanke nekdanje mogočne Maroltove jelke, izjemne čudeže narave, kjer se je vila in penila reka Bistrica. Strmi vzponi in skoki čez pohorske skale, razmočen teren in vzponi po lestvah niso nikogar motili in vso pot smo brez poškodb prehodili do avtobusa, ki nas je popeljal mimo Treh kraljev do Doma na Osankarici. Tu so nas prijazno postregli s hrano in pijačo in po daljšem počitku smo se povzpeli še do urejenega grobišča padlih borcev Pohorskega bataljona. Ganil me je odnos vseh udeležencev, ki smo se zbrali ob spomeniku kiparja Tihca in zapeli nekaj prelepih partizanskih pesmi. Po krožni poti, kjer je bilo mogoče najti nekaj več gob kot po poti čez Bistriški vintgar, smo se odpeljali z Osankarice do izhodišča poti in se poslovili od vodnikov PD Slovenska Bistrica, ga. Jelke in Branka Pučnika, ki sta ves dan skrbela, da na tem predelu Pohorja nismo nikjer zašli in da smo tudi med vožnjo spoznali lepe, nekaterim neznane predele Pohorja in prostranih območij pod njim. Med vožnjo proti Ljubljani nas je neprijetno presenetila okvara avtobusa, zaradi katere smo na počivališču Lopata morali počakali, da je prevoznik poskrbel za varen prevoz do naše avtobusne postaje, s katere smo zjutraj krenili proti nenavadni naravni znamenitosti.

Tekst in fotografije : Ruža TEKAVEC in Irena MLAKAR