PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

IZ CERKNA V BOLNICO FRANJO, 30.09.2018 - PS PT Nova Gorica s PD PT Ljubljana

V lepem nedeljskem jutru smo se skupaj našimi planinci iz Ljubljane zbrali na jutranji kavici v Cerknem. Za tem smo krenili skozi stari del mesta, ki je spomeniško zaščiten, a žal neizprosno propada in potreben nujne obnove. Na koncu »gase« - tako se je ulica imenovala po starem, zavijemo v hrib Brdce nad Cerknim. Omenjena pot je zelo črno zapisana v zgodovini NOB.  Po tej poti je ob napadu na partijsko šolo zdrvelo v smrt 47 gojencev, ki so bili izdani od domačih izdajalcev. Ob poti je tudi spominska plošča Milojki Štrukelj, na griču na Brdcih pa je spomenik padlim. Mi smo pot nadaljevali mimo posameznih domačij na Ralnah do Melinarja, ki ima na pročelju sliko sv. Florijana kot priporočilo, ker na tem koncu strele rade pokažejo svojo moč. Pot nas je vodila naprej po gozdu in pozorno oko je lahko zaznalo zelenkaste vulkanske kamnine. Ko smo zapustili gozd nas je pozdravil Miklavžev turn v Labinjah, na travnikih ob poti pa  bogato obložene stare jablane.

Stolp je ostanek rudarske cerkve, ki je po ustnem izročilu tu stala v 17. – 18. stol. Takrat so pod vasjo kopali zlato, razrušeni rovi so tod vidni še danes. Legenda pravi, da je zvon, ki je v tistih časih oznanjal vse dobro in slabo, napolnjen z zlatom, zakopan v bližini še stoječega turna. Vsakega, ki bi skušal zaklad odkopati, pa naj bi udarila strela.

Suetga Maklauža cíerkuca,
notr je namálana na míerklca.
Uana mene glíeda,
jest pa nuo.
Ieza me pabáše,
bo’rš za nuo.

http://www2.arnes.si/~supmrazp/mturn/

Po tej poti poteka tudi Idrijsko-cerkljanska pešpot. Med potjo so nas spremljali prelepi jesenski pogledi na Porezen, Ritovščico, Cimprovko s Kopo na severu, na jugu pa proti Golakom in na Škofje nad Novaki. Nad Labinjam nas pozdravi vaška cerkvica sv. Trojice oz sv. Duha. Pri njej naj bi bilo pozitivno sevanje. Mi pa smo se podali v spodnji del vasi proti vasi Poljane. V tej vasi je bil med NOB pri kmetu Zariglcu štab IX. korpusa in XXXI. divizije, v vaški mlekarni pa zelo pomembna kurirska karavla P35. Nadaljujemo pod pobočjem Drnove do gornjega in spodnjega Podnjivča. Tu se je v času delovanja bolnice Franja zbiral ves material za bolnico. Do uničujoče povodnji, so bili v bolnici ohranjeni vsi objekti, po njej pa je ostal prvoten samo eden..Bolnica   je delovala od 23.12.1943 do 5.5.1945. Te barake je pred leti že zasul plaz, ki se je utrgal na pobočju Njivča, vendar so jih v celoti obnovili. Po bolnici smo se sprehodili v spremstvu in odlični razlagi njihovega vodiča in podoživljali, v kako težkih razmerah so, opravljali svoje poslanstvo.

Partizanska bolnica Franja

Po kapitulaciji Italije, jeseni 1943, je dr. Viktor Volčjak po nasvetu domačina Janeza Peternelja s skupino borcev začel z izgradnjo nove bolnišnice v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem. S predano pomočjo domačinov je gradnja potekala postopoma vse do konca vojne, ko se je na dnu globeli ob potoku Čerinščica stiskalo 14 lesenih barak in več pomožnih objektov. Že v času vojne so jo poimenovali po partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec, ki jo je tudi največ časa vodila. V centralnem oddelku Franje, ki ga danes poznamo kot Partizansko bolnico Franja, se je zdravilo 578 težjih ranjencev, v 10 zunanjih oddelkih pa še okoli 300 lažjih. Med ranjenci so bili poleg Slovencev tudi pripadniki narodov iz nekdanjih Jugoslavije in Sovjetske zveze, Italijani, Poljaki, Francozi, dva Avstrijca ter dva Američana.

Dostopna pot je vodila po potoku Čerinščica. Ranjencem so pred prenosom, ki je potekal ponoči, zavezovali oči, da ne bi mogli izdati, kje so se zdravili. Bila je edina med skritimi partizanskimi bolnišnicami, ki je poskrbela tudi za premišljeno izdelan obrambni sistem. Sovražnik se je dvakrat znašel v njeni neposredni bližini, vendar je ni odkril. Bolnišnica v soteski je bila namenjena predvsem težjim ranjencem, medtem ko so se ostali zdravili na zunanjih oddelkih, ki se po vojni niso ohranili. Pred vhodom v sotesko je bilo pokopališče, vendar grobov zaradi varnosti niso smeli vidno označiti. Vanje so položili zapečatene stekleničke, v katerih so bili shranjeni listki z osebnimi podatki. Posmrtni ostanki umrlih, ki jih niso odpeljali svojci, so bili junija leta 1946 prekopani v skupni grob na pokopališču v Cerknem. V njihov spomin so pred vhodom v sotesko postavili ploščo z imeni umrlih.
Zdravstveni delavci so reševali življenja v okoliščinah, ki si jih danes težko predstavljamo. Operacije so redko potekale brez omame, večinoma so imeli na razpolago eter, pentotal in druga sredstva. Primanjkovalo pa je antibiotikov, krvi in plazme. Improvizirati so morali tudi pri razkuževanju operacijskega perila in instrumentarija. V začetku so vse to prekuhavali, proti koncu leta 1944 pa so uvedli suho sterilizacijo z vročo paro. Preskrbo s sanitetnim materialom in zdravili so omogočale terenske organizacije, pomoč pa je po skrivnih zvezah prihajala celo iz Milana in Gradca. V marcu 1944 je prišla prva sanitetna pošiljka od zaveznikov. Marca 1945 pa so pridobili tudi rentgenski aparat, ki ga je poleg Franje imela samo še ena partizanska bolnišnica. Različne pripomočke za imobilizacijo poškodovanih udov je izdeloval bolničar Jože Čerin.
Skrb za ranjence in bolnike je bila v veliki meri na ramenih bolničarjev, še posebej v zunanjih oddelkih, kjer ni bilo stalnega zdravnika. Med njimi je bila samo ena šolana medicinska sestra, ki je opravljala delo glavne sestre in instrumentarke. Ostali so se usposabljali pri delu in na tečajih za bolničarje, dva sta bila organizirana tudi v sami bolnišnici.
Med zdravljenjem je bilo zelo pomembno, da ranjenci in invalidi niso postali črnogledi. Zato je bilo poskrbljeno tudi za razvedrilo. Organizirali so proslave in mitinge s političnimi govori, petjem, deklamacijami, govori in skeči. Izdajali so tudi svoje glasilo z naslovom Bolniški list.
Partizanska bolnica Franja je po vojni postala simbol partizanskega gibanja in njegove razvejane ter izjemno dobro organizirane zdravstvene dejavnosti. Spomenik je bil po povodnji, ki ga je uničila septembra 2007, v celoti obnovljen. Na osnovi dokumentacije in po natančnih načrtih so bile obnovljene barake in pomožni objekti, izdelane kopije predmetov in pridobljeni nadomestni predmeti.

Partizanska bolnica Franja je kulturni spomenik državnega pomena, vpisana je na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU. Zaradi svoje simbolne vrednosti in vloge v evropski zgodovini in kulturi je leta 2015 ponovno prejela Znak evropske dediščine. Kot je zapisano v utemeljitvi je Partizanska bolnica Franja enkraten primer zdravstvene oskrbe ljudi v izrednih razmerah in izjemen simbol človečnosti, solidarnosti in tovarištva med domačini, osebjem bolnišnice in ranjenimi vojaki, ki so se borili proti fašizmu in nacizmu med drugo svetovno vojno.
https://www.hribi.net/gora/bolnica_franja/21/1777

https://siol.net/trendi/odkrivaj-slovenijo/zakaj-je-partizanska-bolnica-franja-tako-posebna-video-45854

Fotografije: Darinka Gaberščik

Besedilo: Ermin Oblak, Darinka Gaberščik