PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Smuk nad Semičem 25.oktober 2018

Smuk nad Semičem; 545 m (seniorski izlet dne 25.10.2018)

Zbiranje in odhod kot običajno. Jutro nič posebnega. Pobiranje udeležencev ob poti in tako dalje. Vseeno je bilo v zraku čutiti prijetno pričakovanje. Obiski Bele krajine nas še niso razočarali. Dobro vzdušje se je pričelo oblikovati že v Žužemberku, v znani gostilni Grad. Tradicionalno se ustavljamo tam, ko smo na poti v okolico Semiča. Vselej nas pričaka prijazno osebje. Jutranja kava je tako še slajša. Tokrat smo postanek popestrili še s svežimi krhlji domačih jabolk, ki jih je s svojega vrta prinesel naš planinec Jože Gradišar.

Obiski Bele krajine so postali kar pogosti in to ne zaman. Odlično sodelovanje z lokalnim PD, še zlasti z vodnikoma Jožetom in Dušanom, so dodana vrednost, ki krasno dopolnjuje pohode po tej krasni pokrajini. Oba se aktivno vključujeta tudi v delo lokalnega turističnega društva in pokrajino, njene značilnosti in zgodovino ter druge zanimivosti, poznata do obisti.

Tudi tokrat sta ostala zvesta tradiciji in sta nas presenetila z domačim pecivom. Hvala tudi njunima prijetnima in pozornima gospema, ki sta se potrdili za nas. Pecivo je bilo dobro in sladek uvod v prekrasen pohod po obronkih severno od Semiča.

Za tem smo se povzpeli na manjši neimenovani vrh, kjer smo kljub protestom dvornega fotografa, zaradi slabe svetlobe v gozdu, opravili obvezno »gasilsko slikanje«. Mogoče je celo uspelo. Bomo videli. Sicer je bilo slikanja med potjo veliko in zagotovo se bo našla kakšna lepa fotografija za oglasno desko. Med postankom sta Jože in Dušan udeležencem ponudila še eno presenečenje – čokolado Gorenjka z lešniki. Lepo in prijazno. Hvala obema!

Pot smo nadaljevali skozi jesenski gozd. Slikovitost in polnost jesenskih barv je bila neverjetna. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno. Prijetno sonce, brezveterje in beseda je tekla kot za stavo. Poznalo se je tudi na koraku, saj se je nekaterim kar mudilo. Del skupine je bil zaostajal in tako je šlo vse do daljšega postanka na Smuku. Postanek smo izkoristili za klepet in osvežitev v lovski koči. In tudi za uživanje na soncu, seveda. Cerkev sv. Lovrenca je bila zaprta. Tako žal ni bilo priložnosti za ogled notranjosti. Mogoče kdaj drugič.

Strm spust nas je pripeljal na izjemno razgledne obronke. Semič z okolico je v vsej svoji lepoti bil kot na dlani. Rumeno listje se je še držalo praznih trt. Grozdje je bilo že zdavnaj pobrano, pa kljub temu se je še našel kakšen osamljen grozd za sladkanje.

Prihod v gostilo pod Staro lipo je bil nekoliko pred načrtovanim časom. Smo pa zato lahko videli finiš pečenja odojka in piščancev, ki so kasneje pristali na naših krožnikih. Toplo pečena hrustljava skorjica ni bila ovira niti za proteze. Hrana je bila tudi tokrat odlična in ge. Mateji ter njeni družini vsa hvala za prijaznost in postrežbo.

V Ljubljani, 28. 10. 2018

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Danilo Cej