PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
DOM JE ZAPRT !!!!!!

Po Poti slovenskih legend Bukovo – KOJCA, 1303 m - Zakojca, 5. april 2010

Bukovo - KOJCA, 1303 m - Zakojca, Po Poti slovenskih legend

Ponedeljek, 5. april 2010

Vreme. Priljubljena tema za pogovore in izgovore, nočna mora vsakega načrtovalca izletov v naravo. Za velikonočne praznike nam niso obetali lepega vremena, še posebno za ponedeljek so napovedovali dež in sneg že na višini 600 m. Vendar si nismo želeli odpovedi izleta, saj smo zaradi snega letos že odpovedali en izlet našega Planinsko jamarskega odseka z etnološko sekcijo.

V ponedeljkovem jutru je močno nočno deževje počasi pojenjalo, ko je avtobus odpeljal skupino planincev skozi Škofjo Loko v Selško dolino. Za seboj smo pustili Železnike in Zali Log, se začeli dvigati proti Petrovem Brdu, razloženemu naselju med Baško grapo in Selško dolino, ki leži na razvodnem prevalu med rekama Sočo in Savo. Cesta se je nato ovinkasto spustila v Podbrdo, Hudajužno in Koritnico, kjer sta se nam pridružila Darinka in Ivan. Na Grahovem smo se pri spomeniku v spomin na snemanje prvega slovenskega filma »Na svoji zemlji« leta 1948, zazrli v hribe in zasnežene gore nad grapo. Z glavne ceste smo se po nekaj kilometrih vzpona zapeljali v hribovsko vas Bukovo, 20. kontrolne točke društvene obhodnice »Pot slovenskih legend«. Legenda pravi, da so nekoč hoteli Turki opleniti cerkev Sv. Lenarta, ki leži na obrobju vasi, vendar jim neka nepojmljiva sila tega ni dovolila. Cerkveni zvon se je milo oglasil, Turki so v tako imenovanem Žrelu obstali in niti koraka niso več zmogli navkreber. Zvon iz čistega srebra je davno tega v naročju prinesla neka lepa gospa, morda celo gorska vila. V predverju cerkve smo odtisnili žig PSL in se odpeljali proti vasici Orehek, izhodišču vzpona proti Kojci.

Označena strma pot nas je pripeljala do Hudičevega roba, pečine na vzhodnem robu Kojce. Po legendi naj bi tu neka baba prevarala samega hudiča, ki ji je hotel vzeti dušo. Odprl se je čudovit razgled proti jugu, saj sta burja in dež očistila ozračje. Nad Lipjem je pot zares strma, v 600 metrih zračne razdalje se dvigne za dobrih 250 metrov. Ob zadnjih ostankih snega smo z vrha uživali v pogledu na zasnežene Peči (zmotno znane kot Spodnje bohinjske gore) in Porezen, ter na vrhove Cerkljanskega in Idrijskega hribovja, v daljavi sta se iz megle dvigala Grmada in Tošč. Proti zahodu smo imeli kot na dlani v nadaljevanju Tolminskih gora Krnsko ploščo, Matajur, del Karnijskih alp in Dolomitov, pred njimi pa obris Tržaškega zaliva.

V Zakojco smo se spustili po drugi poti. Strma pot je sprva vodila skozi gozd, potem pa čez travnike, ki segajo prav do vasi. V kmečkem turizmu »Pri Flandru« nas je že čakala dobrodošlica, jota, domača klobasa in »ocvirkovca«. Pred odhodom nam je gospodar odprl vrata domačije, kjer je mladost preživel pisatelj France Bevk. Prišel je čas za slovo. Med vožnjo proti Bukovem, na vrhu »Kobilce« je Darinka povedala uvodne besede iz filma Na svoji zemlji: »Lej jo našo grapo, našo Baško grapo.« Res je bil čudovit pogled na to, s soncem obsijano grapo.

V Koritnici smo se poslovili od Darinke in Ivana z željo, da bi nas še kdaj vodila po hribih in poteh okoli Baške grape. V planinskem domu na Petrovem Brdu smo odtisnili še nekaj žigov, potem pa smo se odpeljali proti Ljubljani, kjer so se že prižigale luči.

Besedilo: Darja Radešček