Planinska skupina PT Novo mesto - Galerija

Res nas je bolj malo, a se ne damo. Junija smo se Anica, Matjaž, dva Jožeta, Marica in mm Andrej odpravili na Kočevsko, cilj pa sta bila razvaline gradu Fridrihštajn in Mestni vrh, kjer naj bi se v planinski koči malo okrepčali. Francija ni bilo z nami, je nekje v tujini iskal hribe. Z okrepčilom tokrat ni bilo nič, koča je bila še zelo zaprta, srečali pa smo kar nekaj planincev, ki so nam zagotovili, da kočevski medvedi še spijo. Vseeno smo bili malo bolj glasni, če bi se slučajno kje že kakšen zbudil. Pot nas je peljala vseskozi po gozdu in počasi navzgor, le prav pod grajskimi razvalinami je nekaj vzpona. Za nas, ki smo zgodovino že malo pozabili, so kar prav prišli panoji z zgodbo o Frideriku Celjskem in Veroniki Deseniški, ki sta tu zgoraj ljubimkala in se skrivala pred besom njegovega očeta Henrika, grofa Celjskega. Tu nista bila ravno na očeh, njegovi ovaduhi pa so ju vseeno izsledili. Friderika so ujeli in zaprli, Veronika pa se je še nekaj časa skrivala, dokler tudi nje niso izsledili in zaprli, kjer jo je doletela žalostna usoda. Le kdo ve, kako bi se rod Celjskih nadaljeval, če bi bil Henrik malo popustljiv in pustil par pri miru, tako pa so po smrti Ulrika, zadnjega iz rodu Celjskih in brez potomstva, obširne njihove posesti prešle v roke Habsburžanov.

Zob časa in narava sta opravila svoje, od nekdaj mogočnega gradu so ostale ruševine. Nekaj obodnih zidov je obnovljenih, na severnem obzidju pa so Kočevci napravili razgledno ploščad, s katere je pogled na spodaj ležeče Kočevje najlepši. Po okrepčilu iz nahrbtnikov smo se vrnili v dolino do avtomobilov. Še dobro, da smo se, na severozahodu so se že kopičili črni oblaki in komaj smo zaprli vrata avtomobilov, je že lilo kot iz škafa in vso pot do Dvora so brisalci v najvišji prestavi komaj dohajali.

Andrej Z.