Planinska skupina PT Novo mesto - Galerija

Tokrat smo šli v en manj znani predel Dolenjske, ki pa ni zelo daleč. Vsega kakšne tričetrt ure je bilo do višnjegorske cerkve, kjer smo se zbrali Anica, dva Jožeta, Franci, Marica in mm Andrej. Franci nas je tokrat popeljal po Poti dveh slapov na Kucelj, prijetne krožne poti stran od cestnega vrveža. Nekaj časa nas je še spremljalo hrumenje tovornjakov po  višnjegorskem klancu, ko pa smo za Dednim dolom zavili desno v gozd in dolino ter se ob potoku oddaljevali, je tudi hrup iz AC zamrl.

Dežja že nekaj časa ni bilo, zato Višnjica ni bila ravno vodnata, po nanešenih ostankih debel in vejevja vzdolž struge pa ni dvoma, da zna biti tudi bolj divja. Pri slapu so višnjegorski planinci postavili lestev in višje gori nadelali stopnice, da je dostop po strmini in do izvira lažji. Skozi drevje so se že prebijali sončni žarki, na 748 m visokem travnatem Kuclju pa je bilo že prav prijetno, nahrbtniške dobrote pa so nam povrnile vso porabljeno energijo in dale še zalogo za naprej. Na vrhu je točka geodetske mreže in pa kakšnih 8 m visoki stolp, s katerega je bil razgled po še delno zamegljenih dolinah še obširnejši.

Že na travniku zgoraj in tudi  ob poti mimo vasi Brezovo, Gradišče in Vrh je zaigralo gobarsko srce, marel, tudi še zaprtih, je bilo toliko, da jih ni bili kam dati. Nabirali smo jih vsi, Franci pa se je potrudil še do tistih, ki so daleč pod potjo in v hudi strmini kazale svoje belorjave klobuke in vabile. Kar greh bi jih bilo prepustiti njihovemu naravnemu koncu. V dolino smo šli mimo drugega slapa in nato ob potoku ven iz gozda ter po makadamu in asfaltu do parkirišča pri cerkvi. Ja, seveda, zvečer so bile na mizi ocvrte marele.

Andrej Z.