PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Martuljški slap-jezero Jasna-Poštarski dom na Vršiču

Koča pri Ingotu – Jasna – Poštarski dom (11. julij 2019) V pretežno vremensko nikakršnem tednu je Borisu tudi tokrat uspelo izbrati dan, ki je bil primeren za planinski izlet. Še več kot to, dan je bil, vsaj dopoldan, sončen. Popoldan je bil sicer delno oblačen toda brez dežja, ki bi kvarilo vzdušje med pohodniki. In tudi samo število udeležencev je bilo nad povprečjem. Zbralo se nas je 45 pohodnikov, ki bi jih bilo še več, če ne bi bila smola na delu. Bile pa so z nami tri mlade deklice. To so bile Pia, Veronika in Dominika. Pripeljala jih je planinka babi, da bi jih počasi navdušila za lepote planinstva. Najmlajša med njimi je bila premajhna za naporno hojo, ki je nekajkrat potekala na bolj izpostavljenih mestih. Slavka Lazar se je prijazno ponudila, da prevzame vodenje treh otrok in njihove babice. Tako se je šest deklet na samem izhodišču ločilo od jedra skupine in odšlo po lahki poti mimo Martuljka v smeri Kranjske gore. Preostali so nadaljevali pot po bolj zahtevni, sicer še vedno uradno, turistični poti. Pot je dobro zavarovana, toda na nekaterih mestih so bili kar visoki stopi, ki bi za otroke bili prenaporni. Za odrasle planince niso predstavljali izziva, je pa bila potrebna pozornost in zbranost. Ob zmernem tempu, ki ga je narekoval naš vodnik Boris Lazar, smo hitro prišli do gozdne ceste. Nenadoma je pripeljal mimo velik delovni stroj za prevoz debel iz gozda. Za njim je ostala prazna cesta, po kateri smo v slabe pol ure prispeli do Koče pri Ingotu. Kratek postanek za kavo in malico iz nahrbtnika, skupinsko slikanje in že smo bili na poti. Usmerili smo se proti jezeru Jasna. Skupina se je po dobre pol ure hoje ponovno delila. Tokrat se je odcepila skupinica petih planincev, ki so se vrnili proti izhodišču, kjer je še vedno čakal avtobus. Večji del skupine je Danilo Cej odpeljal skozi gozd po poti, ki je pozimi sankaška proga. Skupina je složno hodila in smo dokaj hitro prispeli do Tofovega grabna. Spust po strmem pobočju je minil brez težav in kar nenadoma smo bili med prvimi hišami. Nekaj minut postanka so nekateri izkoristili za fotografiranje, drugi so počakali kar na avtobusnem postajališču. Avtobus nas je zapeljal na prelaz, kjer je bilo bistveno bolj hladno. Ni bila potrebna nikakršna dodatna spodbuda za vzpon do Poštarskem doma. Tam nas je pričakala okusna enolončnica in sladica. Po kratkem postanku v domu so se eni spustili do avtobusa, drugi so se odpravili proti Erjavčevi koči. Ker pa je Jožef zavil proti t.i. Titovi koči, so se pohodniki in avtobus srečali na pol poti med prelazom in Erjavčevo kočo. Tako je bilo hoje za nekatere premalo, za druge pa skoraj prava mera. Zapisal:  Jožef Tišlarič     Fotografije: Danilo Cej