PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Izlet s PD.Brežice 1.9.2019

Srečanje s prijatelji iz PD Brežice

(1. septembra 2019)

 

Srečanje s člani pobratenega društva PD Brežice je bilo eno od mnogih v vrsti tradicionalnih srečanj. Žal se je v obeh društvih zgodilo, da se srečanja nista mogla udeležiti predsednici društev. Ne glede na to, je bila sprejeta odločitev, da se izlet izpelje.

 

Megleno jutro v Ljubljani ni bilo prav obetavno za planinski izlet. Toda, bolj kot smo se oddaljevali od prestolnice in se bližali Brežicam, več je bilo sonca in tudi razgled se je postopoma odpiral na hribe v daljavi. Žal je bil zrak prenasičen z vlago in sopara nas je spremljala tekom celega dne.

 

V Brežicah smo se srečali s prijatelji in se vsi skupaj vkrcali na avtobus ter se odpeljali proti izhodišču v Pavlovi vasi. V bližini lokalne cerkve je vse prisotne nagovoril brežiški planinski vodnik Franci Kržan. Odpeljal nas na razgledno točko nad vasjo, od koder je bil dokaj dober pogled na JEK (Jedrsko elektrarno v Krškem) in krško polje. Po nekaj minutah razgledovanja smo se vrnil proti izhodišču in nadaljevali po gozdni poti. Pot je od začetka bila prijetna, nato pa čedalje bolj do izraza prihajala sopara. Hoja je postajala težka. Nekajkrat smo se ustavili za osvežitev in v zmernem tempu nadaljevali proti mestu prvega načrtovanega postanka.

 

Gostiteljice in gostitelj so nas prijetno presenetili, ko so na vrh Velikega Špička (686 mnv) prinesle polne košare domačih dobrot. Kruh, salama in siri so bili lično zloženi na pladnje in postreženi na mizi, nedaleč od skromnega zvonika. Več planink in planincev je pozvonilo v upanju na uresničitev želja. Mogoče pa se bo komu res posrečilo. Kdo bi vedel?! Drugi s(m)o se urno lotili dobrot s pogrnjene mize. Seveda so nas postregli tudi z domačim rdečim in belim vinom. Po krajšem postanku smo nadaljevali pot proti Brežicam.

 

Pot se je vila skozi gozd. Kdaj pa kdaj smo bili v senci, drugič spet na pripeki. Kmalu smo prišli do kraja Vagla. Tudi od tukaj se je opirala lep pogled na krško polje. Pot smo nadaljevali in za trenutek smo v daljavi lahko videli tudi Donačko. Sicer po nekaterih ocenah »preko palca« oddaljeno cca. 50 km zračne linije, toda videla se je. In tako smo jo ubirali proti Brežicam. Korak je bil čedalje težji in tudi prvi »izzivi« zaradi sopare so se pričeli kazati. Večkrat smo se ustavljali in poskušali pomagati posameznim udeleženkam, ki so pač tega dne imele smolo.

 

Po spustu v dolino smo se na eni od bližnjih kmetij oskrbeli s svežo vodo in počasi nadaljevali. Kmalu smo zagledali naš avtobus, ki ga je voznik Huso, po ozkih vaških ulicah pripeljal precej daleč v dolino. Tako nam je prihranil kar nekaj hoje po razgretem asfaltu. Zapeljal nas je do gostilne Kocjan, kjer so nas na terasi že čakale pogrnjene mize.

 

Že večkrat smo bili v tej gostilni in vedno so nas prijetno presenetili. Tudi tokrat je bilo tako. Odlični juhi in v nadaljevanju bogata plošča z mešanim mesom ter druga z raznimi zelenjavnimi prilogami, je bila zadoščenje za vegetarijance in za mesojedce. Sledila je še slastna sladica v dveh okusih.

 

Dan, ki je bil pohodniško lep in zanimiv, zaradi sopare naporen, je bil po bogati pojedini povsem drugačen.

 

Pred odhodom smo s prijatelji naredili še »gasilsko«. Ob vsakem novem srečanju nas je manj. Sicer je nekaj novih obrazov toda … ostanejo praznine za dolgoletnimi prijatelji, ki jih več ni med nami. Žal je tako. Toda tudi to je del našega življenjskega cikla.

 

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Danilo Cej