Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Senožeti – Velika vas – Miklavž

(12. oktober 2019)

Srečanje s člani Planinske skupine Nova Gorica in skupni izlet v Zasavje naj bi bil lep družaben dogodek. Žal se ni končalo v skladu z idejo, ki sta jo oblikovala vodnika Leon in Jožef. Iz PS NG je v Ljubljano prišel le Leon. Drugih planincev žal ni bilo. Tako je bilo megleno jutro na našem izhodišču še nekoliko bolj sivo. Toda, kar je pač je, smo si mislili nekateri. Tako se nas je iz Ljubljane proti Senožetim odpeljalo le 23 planincev.

Dan po jutru se pozna in če ta rek drži, resnično ni bilo videti obetavno. Megla se je vlačila po ljubljanskih ulicah. Sicer je bila vremenska napoved dobra, ampak megla se kar ni hotela dvigniti. Tako smo v dokaj turobnem vremenu prispeli v Senožete, kjer nas je pričakal Leonov bratranec. Naj bi nas dočakal le s čajem, tako je bilo rečeno. V resnici je pripravil zajetno presenečenje: polna lonca kuhanih klobas in hrenovk, več vrst ta kratkih, pisane narezke ter seveda, čaj. Kmalu se nam je predstavil tudi drugi bratranec, ki je poskrbel za drugo presenečenje. Toda o tem nekoliko pozneje. Po okusnem in toplem okrepčilu smo se podali na pot. Tretji bratranec, Blaž, nas je odpeljal skozi vas in dalje proti Sv. Miklavžu. Večji del poti smo hodili po asfaltu. Cesta se je dokaj strmo dvigala in je bil tu in tam potreben krajši postanek. Višje kot smo bili, bolj redka je bila megla. Zdelo se nam je, da se je razkadila. Po postanku pri obcestnem križu, ki je bil odet v neverjetno štirikratno veliko pajčevino, smo prišli iz gozda na odprto. In pričakalo nas je sonce ter zanimiv pogled na morje megle, ki je ostal v dolini. Iz Velike vasi smo nadaljevali po lovski poti. Bila je nekoliko bolj zahtevna kot markirana planinska pot. Ampak, zakaj pa ne? Tudi izkušene planinke in planinci, ki so že hodili v teh krajih, so videli nekaj novega. Po prihodu na sedlo pod cerkvijo sv. Miklavža smo naredili kratek postanek. Večina udeležencev se je povzpela še do cerkve. Drugi so se predajali soncu. Pot smo nadaljevali proti Moravškemu domu.

Posedanje na terasi doma je bilo tako prijetno, da smo načrtovani postanek podaljšali za pol ure. Pred odhodom smo še opravili »gasilsko« slikanje udeleženk in udeležencev ter se po asfaltirani cesti podali proti Kresnicam. Cesta je bila še bolj strma kot tista, ki nas je pripeljal do Velike vasi. Nekajkrat smo postali za par minut, da so se noge malenkost spočile od zahtevnega spusta. Kmalu smo bili v dolini, ob glavni cesti v smeri proti Litiji. Po prečkanju kovinskega mostu čez reko Savo smo tako rekoč že bili na cilju. V razpisu izleta planirani ogled žganja apna in seveda, ogled Slivne in srca Slovenije so odpadli. Dovolj je bilo hoje in večina se je veselila postanka v lokalu, kjer so nas že čakale pogrnjene mize. Izjemno okusne jedi z žara nam je zagotovil bratranec, ki smo ga srečali na začetku naše poti. In srečali smo še četrtega bratranca. Lepo je imeti tako prijetne sorodnike.

Ne vem za druge. Sam se bom tam, v tisti gostilni ob progi, še kdaj ustavil. Zaradi prijetnih spominov na ljudi, ki sem jih srečal in spoznal. Zaradi Leonovih bratrancev, ki kljub poteku časa ohranjajo družinsko vez z njim. Mogoče srečam koga od njih. In skupaj obudimo spomin na naš planinski izlet v Zasavje.

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Danilo Cej