PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Škofje(973m)

ŠKOFJE 973m

 

 

V hladnem nedeljskem jutru, konec oktobra, smo se zbrali v Cerknem, kje smo si pred odhodom na pot privoščili jutranjo kavo. Cerkljanska kotlina je bila prekrita z jutranjo meglo, nad njo pa nas je čakal lep sončen dan.

Zagrizli smo v kolena in se po stezi, ki je v preteklosti, ko še ni bilo toliko avtomobilov služila za vasi Čeplez, Planina pri Cerknem, Podlanišče in Podpleče glavna povezava do Cerkna. Veliko otrok iz teh vasi je po tej poti hodilo peš v šolo v Cerkno, odrasli pa v službo. Po krajšem vzponu smo prisopihali do Planine, za seboj smo pustili jutranjo meglo, ki je prekrivala kotlino. Pred nami so se odprli razgledi na Cerkljansko hribovje, pa proti Golakom, zadaj za Kojco pa so se nam sramežljivo kazali vrhovi Rodice, Vogla, Žabijskega Kuka, Krna in Matajurja. Nad vasjo Planina je še dobro ohranjena utrdba iz časa, ko je tu v bližini potekala meja med Italijo in Jugoslavijo. Zaradi grmovja ni vidna s poti, ki nas je pripeljala na sedlo Vrata. Tu se nam je odprl razgled še na hribovje okrog Blegoša, tja proti Žirovski kotlini in na Porezen z Vršami in Cimprovko.

Mimo sedla Vrata je v poznih antičnih časih potekal rimski zid, ki so ga zgradili rimski strategi in arhitekti. Mogočen obrambni in zaporni sistem Claustra Alpium Iuliarum (Zapore Julijskih Alp), je potekal med Reko in Posočjem. Na več strateških predelih so postavili kamnite zidove, stolpe, ponekod tudi trdnjave. Claustra Alpium Iuliarum je okrog 130 kilometrov dolg obrambni sistem med Reko in Posočjem, ki je kot zadnji branik varoval osrčje rimske države pred vdori tujih ljudstev. Ostanki rimskih utrdb so vidni na vrhu Šance. V Podplečah pod Škofjem je registrirana naselbinska postojanka iz rimskih časov, vendar do večjih izkopavanj in proučevanj zaenkrat še ni prišlo.

V teh krajih je še marsikaj zanimivega in tudi neraziskanega. Nakmetiji Pr' Ratovžu v Podlaniščustoji kamnita miza z letnico 1797. To je čas konca vladanja Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. v naših krajih, saj ravno letnica 1797 pomeni leto prihoda francoske vojske na slovensko ozemlje. Pri mizi so se dobivali pomembni možje in razpravljali o aktualnih stvareh tistega časa.

S sedla smo se po gozdni stezi povzpeli do razgledne točke na obrobju Škofja, od tam pa smo se povzpeli po travnatemu grebenu do najvišje točke, kjer nas je pričakala četverica naših planincev, ki si je za osvojitev vrha izbrala lažjo varianto s Kladja. Po pripovedovanju je Škofje dobilo ime po freisinških škofih, ki so zahajali sem gor. Na Škofju je bil sneman tudi zaključni prizor slovenskega filma Dolina miru.

Z vrha smo sestopili na drugo stran proti Dolenjim Novakom. Čez pokošene travnike Škofja smo po brezpotju sestopili do stare vojaške poti, ki pelje v Dolenje Novake. Na poti smo ob pogledih na pogorje Porezna in vasi pod njim obujali spomine na lanskoletni izlet, ko smo iz Cerkna prek Labinj, Poljan šli v bolnico Franjo. V prijetnem vzdušju smo zaključili naše potepanje v Dolenjih Novakih, kjer nas je že čakal avtobus, s katerim smo se zapeljali nazaj v Cerkno. Pr' Štruklu so nam postregli z obilno in okusno malico, s katero smo si napolnili naše želodce in se zadovoljni po tako lepem druženju in lepem vremenu odpravili nazaj proti domu.

Škofje ni zanimivo le zaradi lepih razgledov. Legenda pravi, da je v nedrju Škofja še vedno zlato tele. Geološka sestava je zelo pestra. Medtem ko zgornje dele hriba Škofje grade temno sivi apnenci in dolomiti zgodnje permske starosti, se pri Planini pokažejo na površini zelenkasti in rdeče-vijolični grödenski peščenjaki in skrilavci. Grade tudi notranjost Škofja, v njih pa je že več stoletij znano orudenje z bakrom. Zgodovina prvič omenja ta kraj leta 1738, ko so odprli Karolijev rov, a so ga kmalu opustili. Leta 1851 je bila tu ustanovljena rudarska združba Škofje za iskanje in pridobivanje bakrovih rud. 1856 so odprli tudi Cesarski rov v Podpleču. Z rudarskimi deli so zaradi gospodarske krize prenehali konec leta 1872. Rudnik so po okupaciji ponovno oživili Italijani. Takrat so ponovno odprli tudi Cesarski rov in ga poimenovali Jama Škofje. Iz tistih časov so ostale nekatere rudniške naprave in kapela sv. Barbare v Planini pri Cerknem. 1940 leta je rudnik prevzela družba Alpina iz Trsta, ki je delovala do septembra 1943.

Rudnik je deloval do konca petdesetih let. Leta 1966 je Geološki zavod odprl nov rov na Planini, a so ugotovili, da izkopavanje rude ne bi bilo gospodarno.

Rudo so vozili v dolino Kopačnice, kjer so jo pri kraju Toplice predelovali.

Prav zaradi izkopavanja bakra je nastala legenda o zlatem teletu, saj običajno bakrovo rudo spremljata tudi zlato in srebro.

Več si lahko preberete tudi na povezavi:

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-YQ8Y2OAG/b82ba372-8dad-4d97-9939-d2477cf0128a/PDF

 

 

Darinka Gaberščik

FOTO:Danilo Cej